Sušiji in zvezdice, zgodovinske vile in babičina kuhinja na Lošinju. Riba na pol in razkosani jelen na Cresu. Mandljeva torta med obzidjem in vinski bar pod štirimi zvoniki na Rabu.

Hoteli: The Isolano na Cresu, Bellevue na Lošinju, Arbiana na Rabu.

Potepava se: Violeta & Uroš Mencinger

Ribe na žlici, ne na žaru

Cres, Predoščica, naporno kolesarjenje

Je vroče? Nič novega, saj bo še bolj. Ampak, zakaj se potemtakem še vedno držimo starih navad? Resda nismo še tako daleč, da bi (šolske) počitnice prestavili, polovico na pomlad in polovico na jesen. Zato, če že niste, boste kmalu spet tam, na Jadranu, v svojem zalivu, kampu, apartmaju ali vikendu, vsako leto v isti konobi, pri istem slaščičarju, v istem obmorskem kraju, seveda, na Hrvaškem. Zato je dopust vedno enak, zato je brisača že zgodaj zjutraj na ležalniku, bevanda cel dan na soncu, riba pa vsak večer le na žaru. Žal, ali ta kulinarična reportaža iz Kvarnerja, ki je letošnja Evropska gastronomska regija, kar je bila Slovenija leta 2021, ni za vas, ali pa boste zaradi nadaljevanja začeli vsaj razmišljati, da je morski dopust lahko tudi drugačen. Ne 36 dni na (vedno) isti skali, ampak po 36 ur na različnih, in ne riba (le) na gradelah, ampak vsaj pol-pol … Pa še na kolesu!

36 ur na Cresu

Hotel Isolano, Cres, na plaži

The Isolano na robu mesta Cres je nov hotel (od marca 2025) z udobjem petih zvezdic in ugledom Marriottovega hotelskega združenja Autograph Collection. Njegov čar je v (relativni) majhnosti (49 sob), zato goste vanj ne dovažajo avtobusi in od sobote do sobote. Intimnosti Isolana ne zmotita peš-bližina starega mesta, polnega turističnih gostiln, niti zaledje kampov, v katerih se zgoraj brez na ležalnikih in spodaj brez na skalah izmenjujejo vsakih petdeset metrov vijugavo skozi zalive in po ”šetnici”, na kateri so sprehajalci vedno bolj jezni na vedno več kolesarjev.

Isolano beach bar , fokača z rostbifom in pečen krompirček

Isolano je lani začel kulinarično zelo ambiciozno, z uglednim srbskim chefom Aleksandrom Kerekešem, ki se je šolal pri najboljših španskih chefih, in tremi restavracijami. Letos pa presenečenje, vrhunskega fine dininga s štirimi mizami The Moise ni več, v Creski beach baru na plaži je glasbeni ”vibe” zamenjalo ”vatreno” nogometno navijanje, od sredozemsko-špansko-azijskega fusiona pa je ostal le klubski sendvič. Tako da je napredovala le zajtrkovalnica Lubenice, v kateri so vrhunskemu a la carte zajtrku dodali še z ”otokom Cres in sezonskimi okusi Jadrana navdahnjeno” večerno a la carte ponudbo z ne več fine-dining ambicijami.

Je to slabo? Ne, to je dopustniška realnost. Očitno Cres (še) ni Lošinj, in tudi to ni (le) slabo. Fokača na plaži (in ob bazenu) je puhasto mehka in rostbif je tako tanko narezan, da je lahko zložen v veliko plasti. Postrežba ima v ušesih slušalke, mize ob ležalnikih pa elektronske zvonce, zato ni čakanja, smejijo pa se ne le motivirani natakarji, temveč tudi zadovoljni gostje.

Restavracija Lubenice, Isolano hotel, Cres, ceviche, gof

Zvečer so sicer namesto visokih pet kratke hlače, toda tudi to na dopustu, kajne, ni slabo. Čeprav se jedi berejo kot ”povsod”, pa je od bivšega chefa ostalo še dovolj znanja, da je ceviche z gofom v citrusni omaki s koromačem, čiliji in meto vreden globokega zajemanja z žlico čvrste ribe, poskočnega okusa in živahnih barv v paleti sončnega zahoda. Crudo je surovi tris rezin brancina, tune in gofa, ki se vsak na svoj posebni način trudijo v marinadi creškega oljčnega olja in kaper. Sipina rižota je, seveda, črna, toda v njej je (skoraj) več sipe kot riža, muškatna pa se hitro popečena sonči še na vrhu gostljatega črnila, zaradi katerega je dobro, da ima vinska karta kar dvanajst strani.

Restavracija Lubenice, Isolano hotel, Cres, lignjev ragu z njoki

Toda, vredno odločitve, da vsaj za dve noči združiš kar pet hotelskih zvezdic in le en restavracijski srček, je v majhnih njokih, ki se kopajo v raguju jadranskih lignjev! To je le dobro, toda ravno zato je najboljše. Še posebej na dopustu!

Na mor(j)u in v umetnikovem gozdu

Na moru, Valun, škarpena, žar in umido

Čeprav sta morje ob bazenu in velnes na plaži mikavna, pa je 36 ur prekratkih za lenobo. S kolesom pelje do ribiške vasice Valun drn in strn, toda Giordano ima svojo gostilnico dobesedno Na moru. Ribe kar same priplavajo, saj velik žar na oglje tudi njim močno diši, ampak vsaj vi se uprite skušnjavi in naročiti vsaj pol-pol. Velika škarpina po dolgem na polovico, za žar in za v lonec!

In kaj je boljše? Da najprej hitro pojemo, kar je hrustljavo in vroče … Potem pa se počasi lotimo, kar je še vedno toplo in še vedno plava! Je ”na lešo”, torej kuhano, toda ”in umido”, v lastnem soku. Kjer je riba (vedno) le na žaru, vam najboljše kose – kosti, ki se jih drži še veliko najboljšega mesa – odnesejo. Morda jih uporabijo za juho … V loncu pa vse ostane in je glavna nagrada šele na koncu. Ko so, namreč, obrane že vse kosti, ostane le juha – najboljši ”kos” ribe!

Ker pa so na Cresu še bolj od rib slavne ovce, je potrebno izlet tako načrtovati, da ima 36 ur dva večera. Pa ne le zaradi jagnjetine.

Art farm Filozići

Do Filozićev po gozdu in z glavne ceste, kmalu po pristanku istrskega trajekta, vodijo koze, lopatarji in Igorjeve lesene skulpture. Ime pripada umetniku z Reke, ki je ženo pred dvajsetimi leti iz mesta odpeljal v odmrlo creško vas, kjer lahko danes prespi že 25 avanturistov.

Art farm Filozići, jelen na lešo, kuhan

Večerja se začne v konobi. Ker je to vinska klet, zanjo Igor Zlatkov v Dalmaciji kupi grozdje za svoj kvarnerski mercab (merlot in cabernet sauvignon). Ni boljšega, ko si ob njem kar sam režeš, kar visi s črnih obokov. Potem Nevenka na umetniški farmi popeče kruh, da nam po rokah teče čemaž, in povabi k polni mizi. Čevapčiči? Toda iz kozlička! Jagnjetina? Toda kot steak! Prebranac? Ne, gravče na tavče, ker je od tam tast, zato je skorja zelena od mete! Divjačina? Seveda, saj je jelenov lopatarjev na zelenem Cresu toliko, da pridejo v Filozićih na prag … Toda, kar je najboljše za ribo, je tudi za divjačino! Jelenovo stegno, grobo razkosano in mehko (le) skuhano. Zato pa je Art farm!

36 ur na Lošinju

Lošinj, kolesarjenje po zalivih

Lošinj je poln vikendov in največ je slovenskih, pred njimi pa parkira največ mariborskih registracij… Lošinj ima le osem tisoč prebivalcev, v sezoni pa dnevno do 40 tisoč turistov. Gneča? Čar Lošinja je, da lahko na njem vsak najde svoj zaliv (112 km obale); le največja sta rezervirana, Sunčana uvala za štiri zvezdice, Čikat pa za pet (in več). Za pet zvezdic sta Bellevue in Alhambra, za še več pa zgodovinske vile, ki jih je podjetje LH&V ekskluzivno prenovilo. Zadnja je novo pozlato dobila vila Nika, v katero lahko povabite še 12 svojih prijateljev za plus/minus 18 tisoč evrov na noč. Toda, vse, z batlerjem, chefom in jastogi, vendar brez najdražjih vin, je all inclusive.

Hotel Bellevue, zajtrk

Ko se v Bellevueju med obloženimi mizami, ki jih ne zmoreš prešteti, in visokimi kuharskimi kapami, ki jih ne zmoreš osrečiti, da bi pokusil vse, kar ti ponujajo, že za zajtrk predaš in obsediš za mizo sredi parka sredi hotela, še ni konca ”muk”, saj je pred teboj meni s posebno ponudbo… Rogljiček ali vafelj, s sezonskim sadjem, mascarpone kremo in žajbljevim medom? Minutni steak govejega fileja z jajcem na oko ali jajce z zapečenim avokadom in dimljenim lososom? Ni čudno, da na koncu spet izbereš omleto s kozicami.

Če ni ravno poroke, se nato čez dan v Bellevueju izgubiš … Na plaži, ob bazenih, v velnesu, trgovinah in barih. Ali pa se spočiješ ob pogovoru s portirjem hotela. Je Mariborčan z doktoratom iz računalništva. V prejšnji službi je pregorel, v novi pa je zdaj na otoku vitalnosti našel spet srečo.

Lošinj, kolesarjenje gor in dol

Počitek je dobrodošel, ker je do sončnega zahoda vzpon. Začne se sicer na smetišču, a konča na ”vidikovcu” Providenca. Razgled je tako lep, da zanj (in slikanje) pobirajo vstopnino.

Po japonsko: Matsunoki

Matsunoki, sushi variacije

Matsunoki je japonska restavracija (v hotelu Bellevue), vendar ima turškega chefa. Orhan Çakıroğlu ima CV, ki je poln najboljših hotelov na svetu, pri vhodu v restavracijo pa je cela stena polna priznanj. Zraven je še italijanska restavracija Bava, ki svoj kulinarični koncept letno spreminja (lani je bila grška). Zvečer je terasa morsko velika, jedilnica pa azijsko pisana.

Matsunoki je fin, toda na zelo sproščen način. Govedina je japonski wagyu, jastogi so jadranski, losos je norveški, sushi pa je lahko avtentičen ali pa chefovski. Takšna zmes je dopustniško všečna in kulinarično dovolj resna, da so vsi gostje na dopustu, a zvečer niso vsi le v kratkih hlačah.

Matsunoki, gyoza z zelenjavo, ocvrta

Ko te pri mizi pozdravita oba, chef in glavni somelje, prinesejo le edamame, da ga lupiš, ko trkaš z mehurčki. Ko si soseda zaželi le solato, ji jo pripravijo glutensko neoporečno. Ko je šele prvi hod, je miza zaradi števila in dolžine pladnjev že premajhna. Ko pričakuješ le japonsko, je tudi veliko drugih tehnik, sestavin in okusov.

Z riževim čipsom zajemaš tunov in lososov tatar. Razlika ni toliko v okusu kot v konsistenci, je zrezano kot tatar in zabeljeno-začinjeno-zaključeno kot namaz. Piše: Kaisen taru taru kyabia zoe.

Matsunoki, tataki tune

Pravo razliko (z jedmi a la karpačo) pa dokaže tuna, ki je zrezana in popečena kot tataki. Pomembno je, da ni v (sojini) omaki, temveč v (jušnem) soku, ki zato ni le slan, temveč osvežilen in pikanten (gorčična semena). Zato surovosti ne zavlada zunanja zapečenost, temveč notranja sočnost. Pomaga tudi čop mizuno solate.

Za pekoče-pikantno inačico kozice v japonsko-krhko-hrustljavi tempuri poskrbi čilijeva fermentirana pasta gochujang, ki jo ublaži japonska majoneza. Za sushi-vtis je kozica ovita z rižem, ki ima za maki-vtis dodani kumaro in avokado. Tukaj so ikre manjše, ker so od leteče ribe. Drugi pladenj pa je klasičen, nigiri sushi z gofom, brancinom, tuno in kozico.

Matsunoki posladka s čokoladnim jajcem, ki je polnjeno z lešnikovim moussom, z dodatkom karamele in sladoleda iz shiso misa (umami miso s citrusno japonsko baziliko).

Alfred Keller je obdržal zvezdico

Alfred Keller, amuse bouche, škampov tatar

Najboljša restavracija Lošinja je Alfred Keller, v hotelu Alhambra, ki je sosed Bellevueja. Ker se Čikat s hotelskimi zvezdicami, s pomočjo zgodovinskih vil, že uspešno kosa z Rovinjem, z njim pa Kvarner z Istro, so bili zaradi mišelinskih letos na trnih. Chefovsko kapo je v Kellerju od avstrijskega chefa namreč prevzel Hrvat, Daniel Skokić, ki je zastavil (pri sestavinah) še bolj lokalno. A je konec junija iz Francije odrešilno pozvonilo (ena zvezdica). No, Rovinj ima štiri (v treh restavracijah), vse ”glasnejši” pa je tudi Poreč. 

Kakorkoli, Alfred Keller s Skokićem je vreden ”greha”, da na dopustu riba ni le na žaru. Pozdrav(čk)i iz kuhinje so natančni, v izvedbi in v zadetkih. Čeprav, glede na to, da je Kvarner letos evropska kulinarična destinacija, v kozarčku teksture z divjimi šparglji, kremo špargljev in kremo kozjega sira, ter v obliki tartufa, s parmezanovo kremo, izpostavljajo bolj istrske okuse.

Alfred Keller, ziti testenine, telečji jezik, foie gras, tartufi

Ko ti simpatičen makedonsko-slovenski naglas pretiho našteva, kaj vse je chef skril v testenine, ki mesno presekajo ribji scenosled, se tolažiš, da pač nisi dobro slišal: gosja jetra, tartufi, zelena, telečji jezik, krema iz smetane aromatizirane z rožmarinom, oblati svežega tartufa in čez vse to še piščančji demi glace … Preveč? Kje pa! Težka pašta, ki pa gre lahko navzdol. Kot se klin s klinom izbija, tudi tukaj godi, ker je vsega ravno toliko, da je na koncu ravno prav. Problem bi bil, če bi bila vsaka jed tako naphana, tako pa ni niti ta.

Nadaljevanje prepriča, da je Alfred Keller z novim chefom – v Čikatu! Ker to ni (le) lokacija, temveč opredelitev. Tako kot ta zdraviliška dediščina ne pljuska, valovi in se peni, saj imata moderni luksuz in prestižni turizem ta zaliv rada, ker je morje vedno mirno, vse naokrog pa vedno razburljivo, so takšne tudi Skokićeve jedi, mirne, a razburljive.

Alfred Keller, telečje ličnice

Zato je telečja ličnica, s karamelizirano čebulo, krompirjevim gratinom, sotiranim mladim korenjem, pastinakovim čipsom in telečjim demi glacom, tako mirna, ko jo za povrh in le malo razburi hrenova krema. Le zdi se, namreč, da je vse to že videno in okušeno, saj je potrebno upoštevati tudi vse okoliščine … Čar Alfreda Kellerja je (tudi) v tem, da so tudi njegovi gostje cel dan na plaži, a ta ”plaža” je zaradi vsega naokrog drugačna, posebna in zato z zvezdico.

Pomladne okuse, ki niso skoparili z razburljivostjo, mirno zaokrožijo kompresirane jagode z bezgom, mascarpone krema polnjena z mandlji, poširana rabarbara in palčke iz bele čokolade.

Ne le zvezdniško, tudi babičino

Veli Lošinj, s kolesom

Čudenje in občudovanje, zakaj je muzej z morda najboljše ohranjenim bronastim kipom iz antičnih časov na svetu v Malem Lošinju, ima dva odgovora. Zakaj ni v Zagrebu, je v muzeju cela soba prelepljena s članki časopisov iz vsega sveta o borbi Lošinjanov z glavnim mestom. Ker so zmagali otočani, je helenski atlet Apoksimen edini goli antični lepotec na svetu, ki se razkazuje tam, kjer so ga (v morju, 1991. leta) našli. Zakaj pa je v Malem, če pa je kip večji kot so bili atleti v antičnih časih? Ker ima Veli Lošinj le majhen mandrač, Mali pa velik zaliv, ki je omogočil razvoj zdraviliškega otoka.

Konoba Cigale, bogata ribja juha

Po ogledu Apoksiomena pa spet nazaj v Čikat, ker tam ne kuhajo le zvezdniško; mladi chef z Lošinja Dinko Lekić v konobi Cigale kuha, namreč, po babičino. Ker piše ”bogata ribja juha”, se v luksuznem zalivu primeš za žep, a potem iščeš po spominu, kje je bila še tako okusna, s karamelizirano čebulo, korenjem, rižem in z ”ostanki” različnih in divjih rib.

Konoba Cigale, njoki z grdobino, panceto in morskim kopprcom

Njoki so z grdobino, panceto in motarjem (morski koprc), omaka je tako gostljato-globoka, sušeno-začinjena, mastno-zabeljena, da ni dvoma, kaj je najboljše orodje za uživanje morskega nadokusa. Žlica! Z njo se velja lotiti tudi paccherov z invazivno modro rakovico, ker so v omaki na belo, iz ne gre dvoma bogate ribje jušne osnove in deviškega oljčnega olja. Seveda slanuša ni enaka kot pri njokih, temveč je osočnik.

36 ur na Rabu

Rabska torta

Z Reke se gre čez most na Krk, s Krka s trajektom na Cres, s Cresa čez mostič na Lošinj, iz Malega Lošinja čez dva otoka spet nazaj na Krk, od tam pa s trajektom (še) na Rab. Dolga pot se sladko poplača!

Lošinj ima sladki krokant, Cres pa sladko jagnjetino, toda najbolj sladka je rabska torta! Zaradi mandljev ali maraschina? V polža zvita kača je tako sladka, toda slastna, da Rab nima znanih in zvezdniških restavracij, saj nimajo možnosti … V starem mestu je znotraj obzidja, seveda, polno bolj ali manj generičnih konob, gostiln in okrepčevalnic, ampak vse poti po treh vzdolžnih ozkih in glavnih ulicah slej kot prej pripeljejo v Hišo rabske torte. Ko jo poskusiš, ne moreš nič več drugega …

Rab, mesto štirih zvonikov

Tako kot staro mesto Rab. Kar je nasproti njegovega zaliva, se tako razlikuje, da sploh nočeš izven obzidja. V najlepši palači je vrtec, v največji je letni kino, mestece s tremi ozkimi ulicami ima 4 zvonike in 12 cerkva, predvsem pa je obisk (mesta) Raba sprehod skozi – park.

Rab je zeleni otok, mesto Rab pa mesto parkov. Odkar so disko klubi, po katerih je otok slovel v devetdesetih, izumrli (in se ponovno kot techno klubi rodili na golem Pagu), je staro mesto ponosno na svojih dvanajst cerkva, štiri zvonike, rabsko mandljevo torto in urejenost. Sprehod po treh vzporednih ozkih in nakupovalnih ulicah je drugačen od drugih turistično poplavljenih mest; v njih nimaš kam pobegniti pred kičem in nadležnostjo, v Rabu pa je s polnega osrednjega trga do parka, obzidja, streh, razgleda, palač, v eni je vrtec, v drugi je letni kino, v tretji muzej, v četrti, peti … samostan in pred njim redovničin tovorni moped.

Arbiana hotel, Rab

Sredi tega zelenega obzidja na ozkem polotoku je hotel Arbiana v dveh lepo prenovljenih starih palačah ravno pravšnji za dopustniški pobeg pred turistično gnečo. Le nekaj metrov stran se zvečer v ozki ulici polnijo mize konob, ki ponujajo vse isto in enako. V Arbianinem vinskem baru pa se sliši le prijeten jazz in diplomatski pok (Diplomat, Tomac, Plešivica), ob katerem zgovorni natakar ponudi še višjo in bolj puhasto fokačo (kot na Cresu).

Arbiana hotel, vinski bar

Zato je potem do Agatinih vrtov, majhnega parka, v katerem je hotelska restavracija, le nekaj metrov, in v njej le morska ”klasika”, saj je enako blizu po njej tudi nazaj. Še boljše, da bo večerja kratka – brancinov karpačo z breskovim želejem, tunov tatar z avokadovo kremo, ribja juha rabskih ribičev, rižota s škampi, mandljeva zmrzlina z malinami -, saj bo noč lahko v dopustniškem miru, v hladu parka in v udobju hotela, ob dobrem vinu v prijetnem ”neturističnem” vinskem baru še dolga.

Arbiana hotel, Agatini vrtovi, brancinov karpačo

Rab je bil v devetdesetih znan po diskotekah, danes pa je po miru in urejenosti. Seveda se na rivi zvečer v oči bleščijo neon in koktajli, seveda je v Conte Nero svatba, ki se je začela že na barki, seveda so povsod velika platna z ”vatrenimi”, seveda je rabska torta v spominskem celofanu, mesta Raba pa se izven obzidja držita Banjol in Palit, ki sta socialistično-urbanistično kaotična, toda ko je tretji vikend v juliju vsako leto “Rabska Fjera”, je to najbrž najlepši od vseh srednjeveških festivalov na Jadranu, tudi zato, ker ni namenjen (zgolj) turistom, temveč (predvsem) prebivalcem Raba.

Arbiana hotel, Agatini vrtovi

Torej? Razgled čez strehe mesta in otoka, skozi hlad parka, po stopnicah do mestne lože na Trgu sv. Kristoforja, desno po Srednji ulici preko miz in turistov, mimo Rabske torte do konca živžava, kjer je v dveh starih palačah miren, intimen, lepo obnovljen hotel Arbiana, ob njem pa najprej vinski bar, z dobrimi vini, okusno fokačo, prijetno glasbo, nato pa Agatini vrtovi, hotelska restavracija sredi parka Dorka. Tudi na morju je lahko, in le v 36 urah, čisto drugače.