Potepava se: Violeta & Uroš Mencinger

Imam rad pizzo?

Pri nas sem s picerijami zaključil že pred leti, ko sem ugotovil, da dosti boljši domači nadev na pici odtehta le malo slabše dno; ko pa sem v tujini, je vse drugo boljše od pizze … Zato (ni)sem najboljši naslov za iskanje odgovora o najboljši pici na svetu, saj sem nepristranski. Pravzaprav mi je vseeno. Oziroma, pizza me zanima le kot kulinarični fenomen!

Pizza z rabarbaro

Zato, ker je tako priljubljena. Ker je na svetu toliko picerij. Ker imata oba, vsak jedec in vsak dobrojedec, svojo najljubšo pizzo in picerijo! Ker so, torej, vsi pristranski. Ker zato najboljše pice na svetu dejansko sploh ni. A je njeno iskanje ravno zato še bolj zanimivo!

Najstarejša, ocvrta, inovativna?

Že pred leti, ko še ni bilo Netflixa, da bi bili v domačem naslanjaču naši pizza-vzorniki Chris Bianco iz Phoenixa, Gabriele Bonci iz Rima, Ann Kim iz Minneapolisa, Franco Pepe iz Caiazza, Yoshihiro Imai iz Kyota in Sarah Minnick iz Portlanda, sva se zgodaj zjutraj z avtom odpeljala na večerjo v Neapelj. Iskanje najboljše pizze na svetu sva namreč začela v najstarejši piceriji.

A ko sva pred Da Michele odtrgala čakalni listek in prišla nato čez dobro uro podpiranja stare fasade sredi starega Neaplja na vrsto, je sledilo razočaranje. Iskanje sva tako prekinila že na začetku, saj sva spoznala, da je pizza napoletana sicer verace (pristna), a je pizza, ki je napihnjeno pečena v manj kot minuti, preveč ”čigumi”, da bi bila lahko – najboljša.

Zato je minilo kar nekaj let, da so naju spet pritegnile v mestu, kjer so se rodile, neapeljske pizze. Le da nisva iskala pečenih, temveč – ocvrte!

Ocvrta neapeljska pizza

Na majhni modri tendi piše Friggitoria, pod tem pa Masardona. Tako so klicali prababico Anno Manfredi, ki je tukaj 1945 začela cvreti. V majhni notranjosti je gneča pred velikim kotlom, v katerem v vročem olju mladi in nasmejani kuhar Cristiano Piccirillo vrti okroglo, napihnjeno testo. Zunaj se ustavljajo mopedi, za avtomobile so ulice tukaj preozke, turisti peš sem ne najdejo.

Prababica Masardona je na ulico pred hišo postavila mizo, nanjo lonec z vročim oljem in v njem začela peči svoje pizze fritte. Za sosede, za mimoidoče in tako je še danes.

Testo je vedno enako, olje je vedno enako vroče in je se le z rokami. Nadevi pa so različni. ”Vse je le sveže, zato ni vedno enako,” nama je pojasnil Cristiano.

Cristiano Piccirillo

Oče Enzo je za blagajno, brat Salvatore toči sladko marsalo, Cristiano pa razteguje testo. Nekajkrat ga vrže iz roke v roko, da nastane krog malo manjši od klasične pizze, z zajemalko na sredino doda potrebne sestavine, prepogne kot calzone in s prsti zlepi.

Vrže v vroče olje, z levo s kuhalnico vrti, z desno z zajemalko poliva. Po minuti obrne, ko je zadovoljen, zavije v papir. Vedno le vsako pizzo posebej. Vedno iz olja, še vroče, takoj v usta. In nikoli ni mastno.

Morda pa najboljša pizza sploh ni pizza, ampak je fritta? Ker se ne peče, temveč cvre. Ker ni obložena, temveč napolnjena. Ker je tudi testo čisto drugačno. In, ker je res jed, ki je za reveže in bogate! Pizza fritta je lažja, manjša in cenejša od običajne pizze. Prababica je rekla: ”To je hrana za reveže!” in vnuki se tega striktno držijo.

Masardona, obložena pizza fritta

Pizze v Masardoni so tradicionalne in inovativne. V prvih so sveža rikota, dimljeni provolone sir, paradižnik, bazilika, poper in ciccioli, kocke sušene slanine. Druge so po navdihu in trenutni ponudbi. Ko je sezona eskariolke, steblaste in širokolistnate italijanske endivije, je vrsta pred Masardono še daljša kot običajno. V pizzi ”za reveže” so še hobotnica, polenovka, porchetta, potrebušina, sveži sir iz Agerola, limone iz Amalfija, jajčevci, krompir, feferoni … in naši prsti.

Kaj sva zamudila v 10?

Ko sva se znova pognala v iskanje najboljše pizze na svetu, sva za mnenje povprašala kar najboljšo chefinjo na svetu. Ana Roš naju je poslala v picerijo I Tigli v San Bonifaciu pri Veroni, kjer Simone Padoano ne peče pizz – ki se cenijo po velikosti, ceni in mobilnosti – in ni pizzaiolo – ki jih razteguje in oblaga kot na tovarniškem tekočem traku. I Tigli ima chefa, ki je svetovno znan, in ima pizze v degustacijskem meniju!

Ko sa šla spet na pot, sva za mnenje povprašala najboljšega poznavalca najboljših italijanskih chefinj in chefov, gospodarja na Zemonu (Gostilna pri Lojzetu, 1 Michelinova zvezdica) Tomaža Kavčiča. Poslal naju je (spet) v Neapelj.
Navigacija je kazalo enako številko, kot je tudi ime picerije. Lastnik, pizzaiolo in chef Diego Vitagliano jo je namreč poimenoval po svojem soimenjaku, oziroma številki na njegovem dresu, ko je v Neaplju veljal za nogometnega boga. Bili sta še dve uri do večerne rezervacije (za katero je večtedenska čakalna vrsta) mize, pred nama pa, torej, le še deset kilometrov. A pizzeria 10 je bila na drugi strani Neaplja, začela pa se je večerna gneča v prometno najbolj kaotičnem italijanskem (vele)mestu …

Po poldrugi uri sledenja navigaciji, ki se je vsaj stokrat izgubila, na Diegovem dresu ni bilo več desetice, pač pa trinajstica! Bila sva vedno bolj lačna, a vedno dalje (bolj v gneči) od Diegove pizze. In potem se je pojavil odcep za Caiazzo, stran od ”Maradone” in neapeljske večerne gneče!

Naslednji dan, ko sva se opravičevala Tomažu, da sva se na poti izgubila, nama je poslal le najnovejšo povezavo – do spiska 50 najboljših picerij na svetu. Na prvem mestu je bila Pizzeria 10 Diega Vitagliana!

Pizzarium je trgovina, ne picerija

V Bonci Pizzarium v Rimu je najboljša pizza – stoječa!

V Neaplju, rojstnem mestu pizze, je več kot 800 picerij, toda le 100 jih ima na vratih znak Pizza Vera. Certifikat Prava pizza podeljuje združenje Associazione Verace Pizza Napoletana, ki bdi nad tradicionalnim načinom priprave neapeljske ”verace” pizze. Toda, je dovolj za ”najboljšo pizzo na svetu”, da je spečena hitreje kot v minuti, premazana le s paradižniki San Marzano DOP in obložene le z mozzarella di Bufala Campana DOP? V Neaplju lahko odgovor poiščete v dolgih vrstah, ki pa se ne vijejo le pred picerijami z oznako Pizza Vera. Kaj pa, če najboljša pizza sploh ni – pizza?!

Bonci pizzarium

Ker se na poti do juga Italije Rim prikaže ravno v času kosila, se iskanje odgovora začne že na Piazza Bologna, kamor te pripelje podzemna železnica. Potem je, namreč, potrebno le še čez cesto. Toda, zakaj je takšna gneča?

Gabriele Bonci je najbolj znani rimski picopek, ki pa sploh nima picerije. Njegov rimski Bonci Pizzarium je trgovina, v kateri na kose in grame prodajajo pizze iz pekačev. Iz kartonske škatle jih potem poješ stoje, na pločniku pred prodajalno ali na klopi v parku pred metrojem. Sicer pa se tako ne godi le Rimljanom, temveč tudi Američanom, ki v dolgih vrstah s številkami v rokah stojijo pred Boncijevima Pizzariumoma v Chicagu in Miamiju.

Bonci pizzarium

Boncijeve pizze niso “vero”, ker so “al taglio”, nobena pa tudi ni ne margherita in ne marinara. Vsak dan jih je kakšnih 20 vrst in nadevi se spreminjajo z rimskim vremenom ter chefovim razpoloženjem. Vseeno pa je (skoraj) vedno najboljša tista s krompirjem. Dno Boncijeve rimske pizze je debelo kot pri fokači. Pizze so že pečene in hladne. Ko izberete pet, šest različnih kosov, jih stehtajo in nato dopečejo. Ko se na ekranu nad vrati pokaže vaša številka, vam zavida v vrsti vsaj kakšnih sto lačnih. Toda, ne bodite kot oni, zato ne stojte v vrsti, saj ovirate mimoidoče. Zato pa so številke in ekrani! Med čakanjem se že odločite, katere obloge boste izbrali, saj bodo sicer ob počasnem naročilu čakajoči za vami preglasno negodovali.

Bonci pizzarium

Je dobra? Je! Je najboljša? V tistem trenutku zagotovo. Testo, čeprav debelo, je kot puh lahko, saj vzhaja kar 72 ur. Obloge, čeprav delujejo obilno, so tako raznolike in harmonične, da s proizvodnjo sline ni nobenih težav. Če je kaj težko, je le ostati kolikor toliko čist, da ti potem na potepu po Rimu ni preveč nerodno zaradi prevelikih oljnih in paradižnikovih pack.
Je to sploh pizza? Lahko bi bil tudi obložen kruh … Sicer pa se tudi Rimljani ne morejo odločiti. Kaj je sploh rimska/rimljanska pizza? Kar je al taglio, je debelo kot kruh, kar je v krogu, je tanko kot goreči kolač (flammekueche), in kar je najboljše, po novem ni pizza, temveč pinsa …

So res najboljše v Caiazzu?

Čeprav je le slabo uro vožnje oddaljen od Neaplja, se čudiš, kdo sploh po takšni cesti najde Caiazzo, v katerem se navigacija zagozdi v tako ozki ulici, da je avto drugo jutro na prodaj med živimi jeguljami, spodnjimi hlačami in v živobarvni staniol zavitimi sladkarijami potujočega vaškega semnja.

A ko čez dan 30 evrov kazni zamenjaš za informacijo o brezplačnem parkirišču, ki v tako majhni vasi ni zaman tako veliko, v mraku, ko ura odbije pol sedme, pred vrati kamnitega srednjeveškega stopnišča, na katerih piše Poper v zrnih, poznavalsko stopiš čisto ob zid, da ti prezrele pomaranče, ki padajo z obzidja, ne pomendrajo iz minute v minuto daljšega čakanja. Pravzaprav po teh stopnicah direktno in glasno prisopihaš v picerijo, zaradi katere v Caiazzo romajo največji pizza-verniki iz vsega sveta. Prepričani so, namreč, da so prav v Pepe in Grani najboljše. So res?

Kjer je vse drugo (še) boljše od pizz

V “najbrž najboljši piceriji na svetu” je vse drugo boljše od pizz, zato je Pepe in Grani v Caiazzu blizu Neaplja potrebno obiskati vsaj dvakrat.

Pepe in grani, pizza la ritrovata

Ker so na sosednjo mizo prinesli tako majhno pizzo, da je bila za dva grižljaja, sva za začetek v Pepe in Grani naročila kar tri. Torej, klasično margherito DOP, da preveriva paradižnike, mocarelo in oljčno olje, inovativno pizzo margherito sbagliato, ki jo lahko ves svet občuduje na Netflixu, z mocarelo, paradižnikovim pirejem in redukcijo bazilike, ter pizzo ritrovato, s paradižnikom, kaprami, olivami in inčuni, v spomin očetu in v opravičilo bratu, ker je z odprtjem kreativne picerije uničil družinsko klasično.

Dobila sva jih res hitro, spečene v manj kot minuti, in res vero, prave. Kajti bile so normalno velike, da je že ena zadoščala za celo večerjo … Prihodnjič naročite ”degustacijsko pot” z manjšimi porcijami! Picerijo, za katero je svetovno znani kulinarični kritik Jonathan Gold pred leti v reviji Food&Wine zapisal, da je ”najbrž najboljša na svetu”, morate zato obiskati vsaj dvakrat. Prvič boste, namreč, razočarani!

Pepe in grani, kuhinja

Pepe in Grani je v podeželskem mestecu Caiazzo, ki je slabo uro slabe ceste oddaljeno od Neaplja. Chef Franco Pepe je najbolj znani italijanski pica-chef, ki bo zato ob vašem prvem obisku z Ano Roš in drugimi najboljšimi chefi-chefinjami na svetu gostoval na kakšnem velikem simpoziju o dobri hrani nekje na drugem koncu sveta. Ne vem sicer, če boste imeli naslednjič več sreče, da ga srečate, a zagotovo boste znali vsaj prav (vero) naročiti. V Pepe in Grani niso posebne pizze, posebno je vse drugo, kar je iz pizza testa. Zato pa ne vem, če je najboljša pizza na svetu sploh pizza!

Zanimivo, da je Jonathanu Goldu potovanje v Caiazzo, ki je botrovalo Poprovi legendi, svetovala Nancy Silverton iz picerije Mozze (Los Angeles), ki je za tukaj podpisanega ”najbrž najboljša na svetu”. Zato, ker tudi njene pizze iz ržene moke niso pizze.

Pepe in grani, cono fritto ananascosta

Ima pa Franco Pepe v Pepe in Grani zagotovo najboljše ocvrte škrniclje (coni fritti) iz testa za pizzo na svetu. Polnjeni so s sirovo omako, grana padano fonduto, z različnimi dodatki, Ciro je s pestom rukole in dehidriranimi olivami, Ananascosta z ananasom in prahom sladkega korena, Rocco s pekorinom, paradižniki z Vezuva, sušeno svinjsko klobaso in čiliji. Super so tudi ocvrte pizze (frite), Senzacione di Costiera je z dehidriranim česnom, ramata paradižniki, inčuni iz Cetare, peteršiljem in limonovo lupinico.

Pepe in Grani, sladka pizza fritta z nutello

Zato se pazite, saj mora dovolj prostora ostati tudi za pizza-sladkanje: specialiteta Francovega sina je Pastiera fritta, s citrusi, kandiranim sadjem, fior di latte, lešniki in pomarančno lupino, Cerasella je z alkoholiziranimi češnjami, pomarančno napitim fior di latte, temno čokolado, solnim cvetom in pomarančno lupino, zmagovalka pa je La crisommola del Vesuvio: ocvrta rezina pizze z bivoljo rikoto, vezuvsko marelično marmelado, opraženimi lešniki in dehidriranimi olivami iz Caiazza.

Niti San Marzano ni dovolj dober

Pepe in grani, paradižniki z Vezuva

Pepe in Grani je v trinadstropni stavbi na kamniti in strmi peš-ulici. Kača čakajočih pred vrati nikoli ne usahne, kljub trem velikim jedilnicam. Cene za pizze so za naše razmere nizke, od 6 do 8 evrov. Posebnost je tudi degustacijski prostor v tretjem nadstropju, v katerem enkrat, dvakrat mesečne, ko ne potuje po svetu, kuha in peče chef osebno, za 8 radovednih gostov. Tudi zato ga boste obiskali še enkrat.

V hiši sta še dve sobi, v katerih se sicer zaspi šele zjutraj, saj se kača pred vrati zvija vsako noč do jutra (uradno odprto do 00:30, šest dni v tednu), toda zato stanovalcem ni potrebno stati pred vrati. Preizkušeno!

Pepe in grani, vzhajanje testa

Toda glavna soba se nahaja v drugem nadstropju. V njej namreč v veliki leseni kadi vzhaja testo! Za domačega picopeka ni lepšega in bolj zavistnega pogleda od tega. Skozi okno ga slišiš, kako brbota, in vidiš pod leseni pokrov, kako se peni in preteguje. Ker se ena od pizz imenuje Ciro, je skrivnost Pepejevega testa najbrž povezana tudi z znanim neapeljskim picopekom Cirom Salvo, ki ima picerijo 50 Kaló, velja za ”kralja pizza testa” v Italiji (kulinarična vodiča Gambero Rosso in L’Espresso) in je tudi ambasador prave neapeljske pizze v italijanskem Slow Food gibanju.

Pepe in Grani, Authentica chef’s table

Toda Pepejeve pizze niso vero! Ne le zato, ker v Popru niso (najboljše) pizze, temveč tudi zaradi sestavin. Chef ima raje od podolgovatih San Marzano paradižnikov manjše koničaste pomodorine z Vezuva (Pomodorino del Piennolo del Vesuvio), ki rasejo v grozdih in imajo intenziven sladkasto-kisel-umami okus.

Zakaj je pizza tako priljubljena?

Iskanje najboljše pizze se končuje v domači kuhinji, kar pa le pomeni, da se to iskanje nikoli ne konča. Zdaj domači picopeki iščejo najboljše pizza peči. Vsak (naj) ima svojo najboljšo pizzo!

Zakaj je pizza tako priljubljena? Odgovor je v novem vprašanju: zakaj se poje toliko slabih pic?! Priljubljenost, ki pomeni množičnost, ni nikjer in nikoli povezana s kakovostjo. Največ pic se ne poje v dobrih picerijah, temveč stoje, leže, mimogrede, v naročju, na pisalni mizi, skratka, v slabih ”delovnih” razmerah. Pizza ”po pošti” je sinonim slabih sestavin, slabega kuhanja in slabega okusa, vse skupaj v oblatu mrzlega čigumija. Četudi jemo pizzo v najboljši piceriji na svetu, je res dobra le prva polovica pizze. Ker druga polovica se medtem že shladi, hladna pizza pa izgubi hrustljavost, vonj, okus in kakovost.

Bonci pizzarium

Vseeno pa se po svetu največ pic poje iz nahrbtnikov, ki se vozijo s kolesi po mestu, z vsemi posledicami slabega počutja zaradi slabe moke, velike količine kvasa in najslabših sestavin (sir ni v sorodu s kravo, šunka ni poznala pujsa, paradižnik ni videl sonca).

Nancyna pizza iz Hollywooda

Na drugi strani ceste je kiosk z najboljšim kislim zeljem v Los Angelesu že od 1939 legenda Hollywooda. Pred Pink’som, na križišču Melrose in La Brea, je vedno dolga vrsta za čilijev hot dog s sladkim kislim zeljem, čez cesto pa je vedno polno v najboljši oštariji Los Angelesa.

Osteria Mozza

V Ostaria Mozza so garganelliji z ragujem, pravim in gostim bolonjskim, z veliko paradižnika in malo mleka, z dolgim kuhanjem in prekratkim uživanjem. Hrup se odbija od sten in ustnic, vsi se pogovarjajo vsevprek, znanstva se sklepajo med hodi in požirki, vsi tipkajo po telefonih in zaslonih. Sem niso prišli (le) jest, temveč zato, ker se dogaja. Še majhni ravioli (agnolotti) z maslom in žajbljem niso klasični, saj sommelier k njim priporoča kar piemontski barolo. Orecchiette ušesca, zelo oljna, paprična, potresena s panko drobtinami, opraženimi z okusom najboljše mešanice afriških začimb ras el hanout, so tudi mesna, a z jagnječjo omako. Tudi piciji, špagetno dolgi in tanki svaljki, so v mesni omaki, a sredi Hollywooda vsaka mozzina omaka diši kot sredi Toskane, vsaka ima svoj okus, značilnost, prepoznavnost. Nekje je blitva, drugje so zelišča, v šestem hodu majhnih degustacijskih porcij so začimbe, ki nadgradijo majhne morske polžke. In še sladici sta takšni, ob sladoledu, ki diši po vrtnicah, so okrogli ocvrtki iz testa, ki dražijo s svežino olivnega olja, ob limonovem mascarponu so drobni bambolini, sladki krofi z marmelado. A vseeno so nam bile najbolj všeč njene pizze čez cesto … Nancy Silverton, lastnica in chefinja Mozze, je sicer na Netflixu tam, kjer je tudi Ana Roš (Chef’s Table, sezona 2017).

Pizzeria Mozza

Nancyna pizza v Hollywoodu je bolj kolač kot pizza, toda vseeno zelo lahek in nadvse hrustljav. Medtem ko je prava (vero) napolitanska pizza gotova v 90 sekundah, je v Mozzi potrebna vsaj desetminutna potrpežljivost. Čeprav jo pečejo v krušni peči, se peče tako dolgo kot v domači pečici. Mozzina pizza je res drugačna, na pogled debela, a le zaradi roba, krone, saj je dejansko tanka. Hrustljava je tudi na sredini, ker se tako dolgo peče. Ni pa drugačna pri testu le hrustljavost, temveč okus, saj je iz polnozrnatih in različnih mok, tudi ržene.

Bistvo Nancyne pizze pa ni le testo, ki ni tako napihnjeno kot neapeljsko in sploh ne tako nasitno kot newyorško, temveč obloga. Spet bistvena razlika s klasično pizzo, ki so ji pomembni le paradižniki, mocarela in bazilika. Ker je Nancy Silverton chefinja, ki se zaradi pašt najboljše spozna na omake, so tudi njene pizze dejansko jedi-omake na hrustljavem testu. Najbolj prodajana Mozzina pizza ima na vrhu koromač, čebulo in italijansko klobaso s koromačem, na drugem mestu po priljubljenosti pa je tista z brokolijem in lardom.

Najboljši recept za domačo pizzo?

Da se je iskanje najboljše pizze na svetu končalo doma, je bil odločilen izlet v Los Angeles. Trdim, namreč, da je najboljša pizza lahko le pri Vas doma!

Pizza z marelicami, panceto in feto

Ker je pizza tako priljubljena jed po celem svetu, in je zaradi tega na eni strani toliko slabih in zanič pic, po drugi strani pa je tudi toliko odličnih picopekov, da je nemogoče najti najboljšo-najboljšega med njimi, je najbolj potrebna sestavina dobre pizze – radovednost. In kje lahko boljše iščemo in eksperimentiramo kot doma?!

pizza mise en place

To pa se dejansko tudi dogaja. Čeprav se poje vedno več slabih pic, je hkrati vedno več navdušenk in navdušencev, ki doma eksperimentirajo z moko in vodo ter prisegajo, da je njihova pizza najboljša. In imajo prav. Vem, ker nisem nič boljši, oziroma slabši … Moje testo, ki je nastalo po izletu v Hollywood, je z drožmi, ki se hranijo preko noči, a je nato pizza od gnetenja do pečenja zaradi relativno velike količine droži (35 %) gotova v petih urah, moki 00 dodajam rženo moko in pšenične kalčke, testo raztegujem na pečeni somolini, pizza se peče na kamnu, na dnu pečice, deset minut, najvažnejše pa so tako obloge …

Želite natančen recept? Ne priporočam! Najbrž vam pizza sploh ne bi bila všeč. Zato, ker je pizza tako priljubljena jed na svetu, da ima zanjo vsak svoj okus. In zaradi tega se iskanje najboljše pizze na svetu ne bo nikoli končalo. Vedno se najde kaj novega, kar še ne znamo, nimamo, nismo preizkusili.

Ziipa, peč za pizzo

Zdaj so zato v modi peči za domačo pizzo. Potem ko smo si nakupili in zamenjali že vse mogoče žare, preden smo ugotovili, da je še vedno najboljši tisti stari na oglje, se zdaj navdušujemo nad ooniji, roccboxi in gloweni. Je boljša peč na drva ali na plin? Sam sem poskusil s pečjo na pelete in ugotovil, da jih ne zmorem dovolj hitro metati na ogenj. Poceni prodam, če je kdo dovolj hiter.

Zdaj spet ”ustvarjam” kar v pečici, a zato nič manj ne preizkušam. Kakšen lopar za pizzo, da se testo ne sprime nanj, je najboljši, ali se krona lepše zapeče, če jo premažem z oljčnim oljem prej ali potem, katera deska je najboljša za rezanje, se da pizzo lepše rezati s škarjami, okroglim rezilom ali nožem, kaj dodati moki za lepše vzhajanje, pšenične kalčke ali ječmenov slad v prahu? Čeprav je ”moj recept najboljši”, še kar iščem in tavam. Biga, droži, kvas ali predtesto? Pet ur ali pet dni vzhajanja testa? Kaj pa, če je 0 moka boljša od 00? Gnetenje s kuhinjskim robotom ali ročno? Raztegovanje z vrtenjem, metanjem, podajanjem ali vlečenjem? Tanko ali debelo testo? Hrustljavo kot skorja belega ali črnega kruha? Sredica z velikimi ali majhnimi luknjami, neenakomernimi ali enakomernimi, kot pajkova ali sviloprejkina mreža? Kaj pa sir, kravja ali bivolja mocarela, suha ali mokra, le mocarela ali tudi parmezan? In najboljša paradižnikova omaka, hitra, počasna, kuhana, surova, iz katerih vrst paradižnika, oziroma, kaj pa, če je najboljša pizza bela? Ne, nikoli ne bomo našli najboljše pizze! A ravno zato je bomo vedno tako z veseljem iskali.