On sam

”Preživel sem,” si je čestital, ko je pozvonilo. ”Preživel si,” je bila vesela, ko ga je zagledala.

Piše: On zanjo

”Ti skuham za vsak dan, da si boš le pogreval,” je začela skrbeti že teden dni prej. ”Se dogovorim s sosedo, da boš tam na hrani,” je ponudila tri dni pred odhodom. ”Boš jedel v gostilni,” jo je zanimalo dva dni prej. ”Kako boš preživel brez mene,” je vprašala, ko mu je pripravila poslovilni zajtrk, nato odšla s puncami na izlet, da je on zanjo ostal sam.

Za seboj je, za vsak slučaj, pustila dolg spisek, od rož, kdaj in kako jih je potrebno zaliti, do hladilnika, kje v njem je kaj in zakaj. Na koncu pa je bilo, seveda, še nekaj nasvetov, ki pa so na koncu imeli klicaje: ”Za zajtrk jej sadje, ne le klobas! Umazano posodo sproti zlagaj v pomivalni stroj! Ne potepaj se preveč! Misli name!”

Tako dobro oborožen je štiri dni gospodinjil sam zase in pri tem ves čas mislil nanjo. Ko je bil zvečer po napornem gospodinjenju tako utrujen, da se mu ni ljubilo potepat; ker je pozabil, kam se kaj zloži v pomivalni stroj, kje je prašek in kam se ga da, ter kje se sploh prižge ta reč, in je pomival na roke, da je imel po štirih dneh kožo zgubano kot mladi šarpej; ko je ugotovil, da mora vstati eno uro prej, če hoče zrezati sadje, da je po njenem, in si zatem privoščiti še sendvič, ker se spodobi, če je že sam, da je tudi po njegovem.

Se je pa vseeno znašel. Da ni bilo potrebno v trgovino, si je spekel za prva dva dni belo štruco, in za druga dva rženi kolač. Da ni bilo vsak dan potrebno razmišljati, kaj bo za kosilo, je prvi dan naredil toliko čuft, da so zdržale – prvič s krompirjevim pirejem, drugič s špageti, tretjič s kruhom in četrtič, kar je še ostalo – do konca samskih dni.

”Preživel sem,” si je čestital, ko je, končno, pozvonilo. ”Preživel si,” je bila vesela, ko ga je zagledala. ”Si kaj lačna,” je vprašal. ”Seveda! Si kaj skuhal?” Zasmejal se je: ”Malo čuft je še ostalo.”