Golaž, da žlica stoji Dokaz, da ambient in ponudba nista nujno povezana. Ko pride kuhar k mizi, ima sicer mesarski plašč. Ko odprete vrata, so sicer stekleno-drsna. Ko sedete, so sicer trde lesene klopi. Ko poslušate, se to sicer premika na zaslonih nad šankom. Ko hočete ven, sicer lahko kadite tudi v lokalu. Ko ni čas kosila, sicer lahko igrate tudi karte. Sicer pa ste prišli na golaž, kajne. In boljšega ni daleč naokrog! Odpiralni čas je do polnoči, golaž do enajstih, (druge) tople jedi do devetih. Na ulici ne prodajajo. Zjutraj imajo jajca na oko s šunko, opoldan so…

Ko grem v katero od najboljših restavracij na svetu, ob rezervaciji vedno vprašam: ”Bo pilot v letalu?” Pa to ni iz strahu. A je čisto drugače, ko si tako daleč, če vidiš v živo, kako Redzepi dirigira svoji brigadi, kako Keller pozdravi pri mizi, in kako se bratje Roca smejijo na selfieju. Doma pa me je velikokrat strah. Čeprav se vse dogaja zelo pri tleh, bi bilo marsikje dobro, če bi na strehi, namreč, plapolala zastava. Chef je doma! Kaj pa, če ga ni? Boste dali 20 odstotkov popusta? V najboljših restavracijah je nemogoče, da bi bil chef vedno tam….

Sproščena igra okusov Čeprav je vse staro oziroma častitljivo, saj je na Dunaju, v njegovem sedmem staro-meščanskem becirku, v stari hiši s prav takšnim notranjim vrtom, med debelimi, obokanimi stenami in njihovimi toplimi barvami, na starih stolih in pred starim šankom, je Gaumenspiel pravzaprav zelo moderna restavracija. Zato, ker vanjo zahajajo tako sosedje, ki imajo tam naokrog galerije, ateljeje, studie, trgovine z novimi in kreativnimi vsebinami, kot obiskovalci Dunaja, ki utrujeni od nakupovanja gor in dol po bližnji Mariahilferstrasse lahko izbirajo med Bruendelmayerjevim sektom, penečim cremantom ali pravim Gosettom. Vzdušje je hitro sproščeno, postrežba prijazna, vinska karta dolga, jedilni list…