Uroš Mencinger, kolumna Nedelja v nedeljskem Večeru, 10. aprila 2016

Kaj, kdo je to Nedelja? Še od takrat, ko je bil vsak konec tedna smuk z drugega hriba in smo Marjana Kralja poslušali v Filipovem kombiju, je bila le – delja. Potem mi je na Večeru prvo nedeljo legendarni Zdeno Vahtar zmečkal in vrgel v koš prvi list papirja s prvo vestjo iz rokometne Lukne, zato sem se odločil ostati še med tednom. In zdaj bo na oni strani Trojan kmalu že štiristota nedel(j)a.

A prav za nedeljo, ko vi prebirate ravno o njej, je pred dnevi pricvrčalo naslednje sporočilo: ”V nedeljo hokej ob 18.30. Tokrat pa res zadnjič!” V prevodu: člani znane ekipe Gallery Flyers odhajajo jutri direktno iz Ledenkota na poletne priprave, eden med njimi pa na trg po kuro za pohanje. Skratka, mi trije, križ, emšo in moja malenkost, imamo vse raje domača nedeljska kosila!

Ko se v teh časih v krogu družine zberemo ob goveji juhi, kajne, ni težko na dnu lonca najti kosti za glodanje, ki daje okus naslovnicam časopisov. O počitniških hišicah v davčnih oazah, v katerih stranke panamske odvetniške pisarne namakajo v jacuzzi nedeljska jutra? O nedeljah po poletju 2018, ko se potniki med Hamburgom in Solunom ne bodo več 13 kilometrov sončili med vijugastimi polji haloškega lüka. O nedeljskih gostih javnih hiš in tvitov …

Toda, za dobro nedeljsko kosilo je potrebno najprej na tržnico! In tam imamo vsaj Mariborčani nekaj, zaradi česar so vse druge in ne le nedeljske teme brez zveze. Kajti, ko s Capom pred Hišo kruha čakava na košaro polno solate, nimava več kje – sedeti!

Najbrž ima ta svet še kak večji problem in tudi ta država še ni rešila vseh drugih, toda kar se Maribora tiče, ima le tega in edinega. Kajti, dokler ne naredimo reda na mestni tržnici, ki ni srčika in duša totega mesta, a bi to morala biti, tako dolgo kar pozabimo, da bomo splavali, pa najsi gremo po plavalne obročke na Kitajsko ali na Mars!

Ne, niso problem mariborske tržnice strgane marele, ki šele nekaj sezon oponašajo rastlinjak ob Streliški, saj je on raztrgan že od vekomaj. V Ljubljani imajo branjevke vsaka svojo marelo, pa se tam vsako nedeljo zbere več turistov kot se jih pred najstarejšo trto na svetu slika vse leto. In tudi niso problem mariborske tržnice prekupčevalci, ki v domače korenje zavijajo vrečke iz lidla in hoferja. Saj jih je v Ljubljani še več in le v Mariboru mi ob kovancih v žepu ostane še nekaj prsti z branjevkinih rok.

Na mariborsko tržnico se peš ne da več priti! Razen, če nisi spreten kot prosti plezalci, ki malo nižje osvajajo obzidje Sinagoge. Zgornji plato ob Koroški je prazen, spodnja garaža pod tržnico je prazna, zato je potrebno jabolka parkirati tik ob stojnici. Če slučajno kak Avstrijec kupi dve toni, pa mu jih je potrebno hitro nabasati v plastično vrečko.

A za to niso krivi branjevci, ki nervozno iščejo luknje med mamicami z otroškimi vozički in babicami z nakupovalnimi. Za ta avtomobilski kaos v peš coni mariborske tržnice so krivi tisti, ki so očitno prepričani, da mamice in omike nimajo tam kaj iskati.

To je totalna nesposobnost mariborskih občinarjev! Kajti, če ne znajo urediti takšne preproste zadeve kot je prenos-prevoz treh gajbic krompirja, potem naj kar ostanejo na – Kitajskem! Mesto raste, se razvija, cveti s tržnice. V mestu je lepo, prijetno, uspešno, če se v nedeljo (in soboto) znanci, prijatelji, someščani srečujemo na tržnici. Mesto je moje mesto, če me branjevka pokliče in reče: ”Pridite, imam sveže mavrahe!” In ni, če doda: ”Da mi jih kdo prej ne povozi pod pultom.”

Tags: , , , , ,