Spomin na najbolj znani biftek

Vhodne vstopnice so široke, parkirišče je veliko, gostilna je ob cesti in seveda ima tudi zimsko verando. Torej so tudi v veliki jedilnici visoka naslonjala, nabrane zavese, svetleče-pastelne barve in slike z vzhodnjaškimi motivi po stenah. Pravzaprav nič ne manjka, da se ne bi sprožil spomin in nas pomladil za najmanj polovico zrelih let. Toda reči, da se je tukaj čas ustavil, bi bilo preveč črno belo, kajti po svoje je to dobro. K Adaniču ne greš z novo torbico ali z novim avtom, tudi ne na degustacijski meni ali na počasno pojedino ob svečah. To je le gostilna! Stara gostilna! Obcestna gostilna!

Goveja juha ni le z rezanci, temveč (lahko) tudi s sirovim štrukljem. Ni sicer štrukeljc in zato si ne boš naročil še trisa (še ajdov in špinačni), toda zabeljen je z ocvirki in tega ti noben moderni kuhar ne bi upal narediti. Tukaj pa je takšna juha pričakovana in zdrava, ker nasiti in pogreje. Saj je tudi gobova s kruhovimi kockami in čemaževa s stepeno smetano, vse tri, torej, takšne, kot se ob regionalni cesti spodobi. V takšnih obcestnih, starih, odmaknjenih, zaspanih, ”le” gostilnah, se vedno začne z juho. Tukaj ni dražljajev, pozdravov, dobrodošlic, tukaj je solatni bife v predprostoru in kupljeni kruh na mizi, tukaj je jedilni list dolg, izbira pa kratka, tukaj vsak gost ve, zakaj in po kaj je prišel.

Ni pa Adanič le klasika, saj ni klasično, da si lahko tudi presnojedci naročijo ”ocvrto” cvetačo in ohrovtov ”čips”, vegetarijanci pa ocvrte rulade s topinamburjem in kostanji v peteršiljevo-hrenovi omaki. Seveda ima vsaka sezona svoje posebnosti in trenutno je to čemaž, čeprav moraš biti res noro zaljubljen vanj, da ga poljubljaš kar pet hodov. A zato imajo tudi smutije in v solatnem bifeju preseneti topinambur.

Račje prsi z lešnikovo marinado na solati s čemažem, motovilcem in jabolčnimi rezanci so za začetek in tolažbo; da izlet v Radence ne bo zaman. Njena odlika ni le v oblikovni ”skromnosti” porcije, ki ne gleda čez rob, temveč tudi v vsebinski, ki pusti krožniku dihati med jedjo, jedcu pa po njej. Prsi so tanke, čemažev je kuli, ne pa solata, jabolka se imajo rada z lešniki.

Čemaževa rižota s kozicami in češnjevim paradižnikom ponudi še bolj pisan krožnik, z veliko elementi in rižem, ki ne razočara. Seveda to ni rižota, toda saj je tukaj tudi nihče ni pričakoval. Riž je ”pravilno” razkuhan in to nikogar ne moti, ne čemaža, ki ga je lepo pobarval in odišavil, ne orehov, ki so omilili česnast okus, ne paradižnikov, ki so sveže sotirani, ne kozic, ki so za Muro povsem dovolj mehko-čvrste; in tudi ne gostov, ki jim toliko nostalgije nikoli ne škodi.

Tako da tudi polnjeni šampinjoni niso le izhod v sili; dovolj dobri so, ker niso nič posebnega in ti ne dajo priložnosti, da bi jih kritiziral. Saj zato pa so (kar) trije srčki – ker si zadovoljen, saj več tudi nočeš! In niso zato, ker bi bil razočaran zaradi neizpolnjenega pričakovanja.

Pri Adaniču vsak krožnik potrdi, da ga je v kuhinji okrasila izkušena kuharica, ki pa vztraja pri svojem, od okraskov do omak, od zaves do slik, od plošč do rib. Če nočeš porcijske orade, dobiš smučev file, seveda na žaru in če si ga boš po čem zapomnil, bodo to svaljki, da le ni bilo čemaža pred tem že preveč. Sicer pa tudi tukaj smuč ni plaval v Muri, ki teče zadaj za Adaničem, tako kot tudi ne orada v Panonskem morju, ko je še tukaj valovalo. Zato iz teh smučev tudi drugje ne znajo veliko narediti, te orade pa imajo vsaj konkretne kosti in dolgi vonj … Toliko v bran morskim gostom na celini in celinskim ribam v naših gostilnah.

Na Adaničevem jedilniku je vsega veliko, so štirje meniji, velik solatni bife, pripravljene jedi, klasika od pršuta do tunke, od ocvrtega sira do gratiniranih pokrovač, plošče, zrezki in bifteki po naročilu, ”avstrijske” ribje jedi, žar, brezmesne jedi in ”yaba-daba-do” vrtec ter sezonska ponudba, kljub temu pa se dvema stalnicama ne da ogniti. Štrukljem in gosjim jetrom! Prvi so sirovi, špinačni, ajdovi in krompirjevi, druga pa niso le madžarska, temveč tudi düsseldorfska (jabolko, čebula, široki rezanci) in Rossinijeva.

Z vidika lakote in pogleda na pisani krožnik, s pravo debelino mesa in znano sadno okrasitvijo, vsa čast najdražji jedi na Adaničevem spisku. Ko narediš mesu med gnečo zdrobovih ocvrtkov, sirovih štrukljev, čebulnih obročkov in sadne ”kupe”, dovolj prostora za rezanje, je mehko, zunaj ”zaprto” in znotraj medium. Če le ne bi bilo imena in ne bi Viljem Tell zgrešil Seviljskega brivca … Turnedo Rossini je najbolj znani steak na svetu, Gioacchino Rossini pa operni skladatelj, ki je bil tudi odličen kuhar in je poznal vse velike chefe svojega časa, zato mu je Casimir Moissons ustvaril večni spomin. A tega, seveda, gostje obcestnih gostiln (več) ne vedo. Zato so jetra pri Adaniču (lahko) pobrala preveč ponve, čebula preveč prostora, omaka pa preveč naglice! Ni bil Rossini, bil je rosini.

Toda prleška gibanica je bila prava, iz vlečenega testa, z rozinami in skuto, tanka, prelita s smetano in, seveda, a žal, pogreta na ”klasičen” način.

Šarloti pa ni manjkal biskvit, bili so tudi orehi, bila je penasta in četudi le enobarvna, jo je bilo lepo ponovno srečati, saj je bila še iz časov tiste generacije gostinske šole, zaradi katere smo začeli hoditi v gostilne, ker so znali pri mizi zmešati tatarca, sir tako ocvreti, da ni nič steklo ven, in nas posladkati s šarloto, da smo si jo vedno zavili še za domov.

Ker je domače, pa kakorkoli že boste z ambientom zadovoljni! Sem, namreč, hodijo lačni in od tukaj odhajajo siti. Tukaj Avstrijci lovijo morske ribe, Slovenci pa tajske lignje, toda vedno je tudi nekaj posebnega na sporedu. Tukaj je v kuhinji glavna kuharica, ki ves dan kuha. Tukaj je na jedilnem listu glavno dnevno kosilo, ki je ves dan na sporedu. Tukaj se za tri sončke dobro, ne pa drago, naješ!