Gaumenspiel, Dunaj

28. novembra 2015

Sproščena igra okusov

Čeprav je vse staro oziroma častitljivo, saj je na Dunaju, v njegovem sedmem staro-meščanskem becirku, v stari hiši s prav takšnim notranjim vrtom, med debelimi, obokanimi stenami in njihovimi toplimi barvami, na starih stolih in pred starim šankom, je Gaumenspiel pravzaprav zelo moderna restavracija. Zato, ker vanjo zahajajo tako sosedje, ki imajo tam naokrog galerije, ateljeje, studie, trgovine z novimi in kreativnimi vsebinami, kot obiskovalci Dunaja, ki utrujeni od nakupovanja gor in dol po bližnji Mariahilferstrasse lahko izbirajo med Bruendelmayerjevim sektom, penečim cremantom ali pravim Gosettom.

Vzdušje je hitro sproščeno, postrežba prijazna, vinska karta dolga, jedilni list pa ravno prav svetovljanski, da se ob vsakem obisku zdi vse novo in drugačno.

Že kuharjev pozdrav je kapucinasto peneč in teksturno ter barvno pisan, artičoke (mousse s humusom, kumaro in kapučinom rdeče pese) potem so bolj za gledat kot za jest, kremna juha je iz pastinaka in v njej je tarte, ki ima okus po limonski travi, ob volovskem repu pa je ob radiču in črnem korenu še zdrobov štrudelj. To je hrana, ki ne zahteva veliko razmišljanja, saj ima raje prijeten pogovor, ki ustvari harmonijo, četudi je ni vedno na krožnikih. To so jedi, ki jih ne jemo doma, to so sestavine, za katere nismo prepričani, da sodijo skupaj, toda sem smo prišli ravno zato, da bo zanimivo. Tako kot limonov curry z debelim fižolom, tofujem in beluga lečo, ali črna rižota z jakobinkami in rdečo pomarančo, ali polenovka s kremo jajčevcev in limete, tekočim žafranovim sladoledom in njoki iz rikote, ali telečji jezik in jetra s krompirjevo terino, cvetačo in korenjem, ali goveji file z masleno polento, z zimsko špinačo in peteršiljevim korenom. Vsak hod v povprečju po deset evrov.