Klasika! Včasih v vrtcu, kjer je riž padal skozi vilice, zdaj pa še v kakšni obcestni gostilni, ki pa je ni na seznamu Šole okusov … Torej, povsem razkuhan in še izsušen riž, z odmrznjenim grahom, ki se zatika med zobmi, in paniranim zrezkom, ki je bil spečen že pred urami, nato pa čakal in čakal, da se ga usmili popotnik, ki se mu je ravno tam mimo oglasil želodec.
A lahko je čisto drugače! Ne z razkuhanim korenjem iz skrinje in trdim grahom iz konzerve, ne z izsušenim rižem iz vedra, v katerem je bil kupljen, ne kot na dieti v bolnici, kjer tudi brez tega nimaš apetita. Pač pa kot pravi benečanski risi e bisi, ki ima rižotno poreklo, in z domačimi dunajci, ki imajo sicer milansko cvrtje, a piščančjo vsebino.
Ta rizi bizi ima tako širino kot globino, prvo mu daje starani tolminski sir, ki je bolj aromatičen od parmezana, drugo panceta, ki je ravno posteklenela, da oddaja le malo dimnega vonja. In z majhnimi zrezki, ki zato niso telečji, a so zato ocvrti tako sveže, da je potrebna sočna limona, sicer so opekline na nebu.
V Šoli okusov tudi klasičnih jedi ne delamo na hitro in samo, da je. Priznamo pa, da tudi nam tekne kdaj kaj tako klasičnega. Pa še zrezki so ostali, da bodo jutri za v žemljo.
