Kako sta drzna slovenska poslovneža iz zaraščenega posestva na hrvaški strani Piranskega zaliva ustvarila cvetoč nasad oljk, vinske trte in sadnih dreves, ki ob čudovitem pogledu na Piran in Portorož postreže tudi z mednarodno nagrajenimi kulinaričnimi dobrotami.
Piše: Žan Lebe
Ob majhni vasici Crveni Vrh blizu Savudrije se nahaja ogromno posestvo, ki je še desetletje nazaj bilo prepredeno z grmičevjem, skalami in občasnimi kupi smeti. Danes se na njem razširja eden največjih nasadov oljk na Hrvaškem, na katerem pod blagovno znamko Monte Rosso nastajajo mednarodno nagrajeno oljčno olje in od letos naprej tudi edinstvena vina. Kar se bere kot scenarij za holivudski film, je v resnici zmagovalni podvig dveh slovenskih podjetnikov, ki sta v rdeči zemlji pod plevelom videla potencial za kulinarično vrhunskost, zagrabila priložnost in sanjala “na veliko”.
Davor Dubokovič (levo) in Uroš Gorjanc
Včasih je bolje, če ne poznaš vseh ovir
Kaj motivira uspešnega finančnika, da najame 65 hektarjev zaraščene mediteranske zemlje z lastno mikroklimo in se loti gojenja oljk? Če vprašate Davorja Dubokoviča, je odgovor sila preprost – drzna ideja. In le ena drzna ideja je bila dovolj, da sta s poslovnim partnerjem Urošem Gorjancem leta 2009 vzela v zakup degradirana gozdna zemljišča nad Piranskim zalivom, opustošena od požarov: “Včasih je bolje, če ne poznaš vseh ovir v posamezni panogi, ker bi se potem težko odločil za keterokoli drzno potezo. Ta odločitev je vsekakor bila drzna. Samo zemljišče je bilo v preteklosti tudi pašnik, delno vinograd in sem ter tja kakšna oljka. Vsekakor ne urejen nasad. Vse to nam je uspelo urediti in zasaditi v treh letih. Pri tem smo seveda naleteli na veliko tehničnih in vsebinskih ovir. Vse smo uspešno rešili kot dober tim strojnika in ekonomista, za manjkajoče znanje pa sva vprašala različne svetovalce, strokovnjake za sadno drevje, od katerih imamo oljke, češnje, fige in mandeljne, ter za vinsko trto, ob kateri nama je ob strani stal Edi Kante, zamejski Slovenec iz Nabrežine.”
Na začetku je bila vizija – inovativni produkti, kvalitetni in certificirani na najvišji ravni (Global Gap standard). Iz te vizije (in kakovostne sredozemske zemlje) je v nekaj letih zraslo 14.000 oljk, 2000 dreves češenj, 600 fig in 650 mandljev ter dve sorti vinske trte, s čimer se je Monte Rosso iz nič povzpel med največje Istrske nasade oljk. Lani so na posestvu pridelali 2500 litrov ekstra deviškega oljčnega olja iz selekcije skrbno izbranih sort oljk, to so Istrska belica, Leccino, Pendolino, Maurino, Ascolana in Picholine. Njegova kakovost navdušuje lokalne in mednarodne strokovnjake, s čimer si je prislužilo kopico odlikovanj – srebrno priznanje na razstavi Vinistra, srebrna medalja na razstavi v New Yorku, zlata v Španiji in zlato priznanje na enem najstarejših sejmov oljčnega olja v Istri, v slikoviti vasi Krasica.
Če bi bilo posestvo le nekaj kilometrov stran na slovenski strani meje, bi idejna očeta prepričljivo prevzela naslov največjih slovenskih oljkarjev. A ta misel ju, kot kaže, sploh ne vznemirja – sama se najraje opišeta kot istrska oljkarja. Narava se pač ne ozira na državne meje, pojasni Davor: “Najbolj smiselno poimenovanje je istrski oljkarji, obsega pa geografsko področje Hrvaške, Slovenije in Italije. Oljka kot drevo pač ne pozna politike, samo geografsko področje in kot tako vrne nagrado tistemu, ki to upošteva. Ko smo začeli saditi 14.000 oljk, nismo vedeli, da je to veliko. Pač je bilo dovolj prostora in smo zasadili.” Istra je že od nekdaj veljala za odlično pokrajino za gojenje oljk, v zadnjih letih pa tamkajšnji oljkarji vedno pogosteje stopajo pod mednarodne žaromete. Temu pritrjuje tudi najpomembnejši katalog oljkarjev na svetu Flos Olei, ki je za leto 2016 razglasil Istro kot najboljšo regijo z največ vrhunskimi ekstra deviškimi oljčnimi olji na svetu.
Veter v laseh
Preureditev posestva in zasaditev nasadov sta bila le prva izziva, s katerima sta se Davor in Uroš soočila pri uresničevanju svojih sanj. Savudrijski rt namreč ne odlikuje zgolj kakovostna prst, temveč tudi edinstvena mikroklima, ki s seboj prinaša svojevrstne prednosti in izzive. Lega nasada omogoča pridelavo zdravih in zelo kakovostnih sadežev, ker je precej vetrovna in suha, brez veliko deževnih dni. A lahko zaradi pomanjkanja dežja in vlage drevesa prav tako trpijo, zato so letos na večino kultur napeljali namakalni sistem, druge pa zalivajo. “Ni zastonj rek, da so daleč naokoli prvi šparglji in paradižniki pri nas v Savudriji. Že v prvem letu smo se prepričali, da imamo položaj z izjemno mikroklimo, kar je naša prednost in posebnost, na nek način je to naš “kapital”,” opisuje Davor.
V preteklem stoletju so zaradi nizkih temperatur kar dvakrat praktično vse oljke pomrznile. Za drevo, ki skorajda nima omejitev starosti, je to izjemna škoda. A ta ista mikroklima poskrbi tudi, da oljke zrastejo v zdravem okolju in se trdno zasidrajo v tla. Zdrave oljke obrodijo zdrave sadove, z minerali izjemno bogata zemlja pa omogoči, da se iz oljk stisne zares samo najboljše – istrsko “zeleno zlato”. Čisti okus oljčnega olja, zelo saden in zelen, s pričakovano umirjeno grenkobo in prijetno pikantnostjo. Ali kot bi rekel Davor: “Zato pravzaprav posadiš oljko za naslednjo generacijo.”
S podobno situacijo so se srečali tudi pri zasaditvi vinograda in v njej ponovno prepoznali priložnost! Ob tem jima je ob strani stal svetovalec prof.dr. Ivo Miljković, starosta agronomije Hrvaške, ki je naredil elaborat zasaditve, v katerem je upošteval različne dejavnike – strukturo tal, pripravljenost zemljišča in klimatske razmere. Na podlagi svojih ugotovitev jima je ob oljkah in vinski trti tako predlagal tudi zasaditev češenj, fig in mandljev. “Seveda je to neobičajno, ker je danes popularno monokulturno pridelovanje in je težko razvijati posamezne trge za toliko skupin proizvodov. Pri nas traja obiranje od maja do novembra, če gledamo od češenj do oljk. S tem se porazdelijo prihodki in tudi tveganje posamezne kulture za vremenske nevšečnosti, škodljivce, popularnost posamezne kulture,” pojasni Davor. Češnje povečini končajo v bližnjih turističnih zmogljivostih, fige predelane v marmelado in ostale končne produkte. Tudi mandeljni so po njegovih besedah vse bolj zanimivi in lahko najdejo pot do končnega kupca na različne načine.
Monte Rosso – sveža malvazija in deviško olivno olje
Iz olja – vino
Po večletnem trudu jim je bila lani narava naklonjena in je poskrbela za prvo uspešno trgatev malvazije, ki jo proizvajajo v sodelovanju z zamejskim vinarjem Edijem Kantejem, ki slovi po naravnih vinih. Rezultat je igriva in čista žlahtna kapljica, s prijetno sladkasto noto in umirjenim sadnim vonjem, ki svojo pravo moč in potencial pokaže z dolgim in polnim pookusom ter se odlično pari s morsko in lažjo kontinentalno hrano.
Večina pridelovalcev bi se na tem mestu zadovoljila z obilico kakovostnih pridelkov na najvišji ravni. A Davor in Uroš sta, kakopak, morala še korak naprej in se odločila za še eno sorto vina, ki ji trenutno namenjata veliko truda in pozornosti – rdečo sorto Montepulciano. Ta sorta je najbolj znana v gorati italijanski regiji Abruzzo, kjer vrhovi Apeninov dosegajo skoraj 3000 metrov nad morjem in se kopajo v morskih vetrovih in obilici šončnih žarkov. “Izbrali smo jo, ker je pokrajina v veliko pogledih zelo podobna Istri, sama sorta pa v Italiji daje izjemne rezultate. Bližina morja, grički in visoki zasneženi hribi v ozadju – podobno kot se vidijo Dolomiti in Alpe iz našega posestva ob sončnih zmiskih dnevih,” Sorto je predlagal prav Edi Kante, premierno pa bomo vino mogoče poskusiti v prvi polovici prihodnjega leta, ko bo odležalo 18 mesecev v hrastovih sodih in še 6 mesecev v steklenicah. Prve letine nestrpno ne pričakujejo zgolj ljubitelji dobrih vin, temveč tudi njeni sejalci: “Že sami smo malo nestrpni in se zelo veselimo trenutka, ko bomo Montepulciano dali v pokušino. Vino se zelo lepo razvija in bo marsikdo presenečen ob potencialu te sorte, prepričani smo, da bo odziv odličen.”
Kakšne izzive sta si Davor in Uroš zastavila za prihodnost, sicer še ni jasno. Zato pa je jasno eno – nad Piranskim zalovim po njuni zaslugi danes stoji čudoviti dokaz, kaj vse lahko doseže človek z dobro idejo in poslovno vizijo: “Odločamo se vedno na podlagi preteklih izkušenj in ambicijami naših partnerjev in svetovalcev. Višje kot so njihove ambicije, bolj tudi mi rastemo z njimi. In obratno. A naša osnovna in nosilna izdelka bosta ostala oljčno olje in vino. In čeprav je na tem področju največja konkurenca, bo blagovna znamka Monte Rosso tudi v prihodnosti stala za visoko kakovostnimi in iskrenimi produkti, ki vedno najdejo pot do kupcev.”
Tags: crveni vrh, davor dubokovič, edi kante, ivo miljković, malvazija, monte, montepulciano, olje, oljke, piranski, rosso, savudrija, uroš gorjanc, zaliv