Bonton za mizo prihodnosti

Bodo pametne naprave kmalu tako pametne, da nam ne bo treba niti več jesti, ali mi, da bomo končno začeli vsaj jesti brez njih? 

Piše: Uroš Mencinger

Oglas v kulinarični reviji (ne slovenski) sporoča: ”Roko na srce: kdaj ste svojim najdražjim nazadnje naklonili vso svojo pozornost? Ne, ne želimo vam vzbuditi slabe vesti, saj smo vsi na istem! V vsakodnevni hektiki je naše najbližje vse teže dobiti skupaj za isto mizo. Zato je vse bolj pomembno na vso moč uživati v takšnih dragocenih trenutkih. Toda, kdo ne pozna tega? Čim pogled, pa čeprav le za kratek trenutek, zdrsne na zaslon telefona, je skoraj nemogoče spremljati pogovor za mizo, kaj šele v njem sodelovati. Ali ne bi bilo zato čudovito, če vam ob naslednjem druženju telefona sploh ne bi bilo potrebno vzeti v roko?”

Končno se je nekdo spomnil! Končno si nekdo upa! Končno brez telefona pri jedi!

Prepoved kajenja in telefoniranja

Še verižni kadilci, ki za svojo ljubezen celo ponoči vstajajo, se več ne pritožujejo, pa čeprav od mize vstanejo ravno takrat, ko jim natakar na pogretem krožniku prinese novi hod in jim ga med škripanjem od mize odmikajočega stola skuša predstaviti, kot ga je chef, ki da veliko na to, da njegovi gostje cenijo njegove jedi, tudi naučil. Še ti priznajo, da je prepoved kajenja v zaprtih javnih in delovnih prostorih, ki smo jo v Sloveniji uvedli 2007, koristna. Ne le da manj smrdi, zaradi prepovedi kajenja tudi bolj diši, predvsem hrana!

Zato predlagam še eno, še bolj drastično in bogokletno prepoved, ki bo prizadela še več odvisnikov, pa čeprav mi grozi, da boste po tem stavku nehali brati: prepoved uporabe pametnih naprav pri jedi!

Utemeljitev tega predloga, ki naj ne prepove le telefoniranja, temveč vsakršno uporabo naprav, s katerimi sicer tudi spimo in celo hodimo na stranišče, sicer pa jih ves čas držimo v rokah, buljimo vanje in tipkamo nanje, preberite, torej, le Vi, ki vam hrana pomeni še kaj več kot le novi post, lajk ali selfi.

Nadaljevanje oglasa: ”Jožica, poišči mi recept za krompirjevo solato!” In Jožica vam ne bo predlagala le recepta, temveč vas bo po korakih vodila do končne jedi. ”Jožica, začni meriti čas desetih minut, ko se hladi krompir za solato!” Vi pa se lahko medtem posvetite svojim dragim. Sicer pa, ne le hrana, tudi razpoloženje mora biti perfektno. ”Jožica, zagrni zavese, da ne bo sonce sijalo na krompir! Jožica, reci Janu naj nam nekaj zapoje! Jožica, ohladi nam vino! Jožica … Jožica, je krompir že kuhan?”

Končno se mi je posvetilo … Konec koncev je to oglas, ne pa kulinarični bonton. To ni konec klikanja na telefon, temveč začetek pogovarjanja z napravami, namesto pri mizi in med seboj! Bodo pametne naprave kmalu tako pametne, da nam ne bo treba več niti jesti, ali mi, da bomo končno začeli vsaj jesti brez njih?

Bonton nekoč in danes

O bontonu pri mizi je bilo včasih veliko govora, a takrat se je še sedelo skupaj za mizo, si voščilo najprej dober tek, nato pa se je vedelo, kdo vzame prvi, v kateri roki je nož, v kateri pa vilice, kje je prtiček in kje so komolci. Dandanes, ko se za jedilno mizo več ne sedi, ker se leži, sloni, dela, bere, tipka, piše, telefonira, sprejema, pošilja …, pa je vrstni red čisto drugačen. Zdaj se pri mizi najprej – sprazni žepe!

A včasih so bili še prti in v restavracijah so bili dolgi in beli, v gostilnah pa kratki in karirasti. To je bilo takrat, ko je bil pogrinjek še del obeda, ker je bilo pomembno, kaj in kje je na mizi, ker so bili še podprti in podkrožniki, ker se je kruh lomil, pribor loščil, krožniki pa dedovali. Danes pa prtov ni več, je se spet z rokami in na mizi je od pogrinjka le še tisto, kar najde prostor med – telefoni.

Prtički so le še iz papirja, ker, če so iz blaga, se z njimi brišejo le še zasloni. Krožniki so le še vedno novi, ker beli niso za barvne slike, arome jedi pa se ne vidijo na instagramu. Jedilni listi pa bodo kmalu le še na tablicah, ker papir ne zmore več prikazati toliko alergenskega drobnega tiska.

Še pomnite tovariši, da so restavracije nekoč imele še garderobe in celo garderoberke? Danes pa nimajo več niti obešalnikov, saj niso potrebni. Nihče se noče ločiti od plašča, ker ima v njem rezervno baterijo, in od suknjiča, ker ima v njem polnilnik. Zato so naslonjala dobra le še za garderobo, saj se vsi sklanjajo le še naprej, ko gledajo ali male črke ali pa režejo na male kose. Ker se posledično sedi čisto na robu stola, je zadaj še dovolj prostora za torbico, da lahko vsi razločno slišijo, kako piska in kolikokrat piskne. Včasih je bil življenjsko pomemben le srčni utrip, danes pa je le utrip sms in skajpa.

Zato je danes bonton pri mizi čisto drugačen. Najprej je potrebno na mizo odložiti telefon, šele potem avtomobilske ključe. Za oboje ni pomembno, ali levo ali desno, ker je pomembno le, da ni pred menoj, temveč pri sosedu. Ko prinesejo na mizo hrano, pa se začne tekma. Vsak izpred soseda pograbi svoj telefon in začne slikati. To se, seveda, ne počne sede, temveč za zamegljeno ozadje leže, za ptičjo perspektivo pa stoje. Če je kaj napoti, nič ne de, če je tema, imamo blic, če so takšne slike zanič, pa tudi ni pomembno, saj je pomembno le, da se vidi oznaka lokacije.

Ko je tekme, kdo bo prej, iz boljšega kota in čim večkrat, konec, se začne ocenjevanje, toda ne hrane, temveč slik. Hrana pa čaka, se hladi, strdi in razdiši. Nič ne de, saj nismo prišli jest, temveč slikat, saj nismo prišli zaradi dobrih jedi, temveč zaradi dobre zavisti.

Zato se tudi po ocenjevanju (slik) še ne je, temveč pošilja, posta, skrola, lajka in komentira.  Ker tega ni nikoli konec, za hrano zmanjka časa, saj se mudi že naprej, ne več do novega hoda, temveč le še do novega skalpa. Takšen je današnji pametni bonton!

Jožica, kako naj jem?

Ob tem pa se zavedam in priznavam, da sem za vse to tudi sam vsaj malo kriv. Ko so vsi v gostilnah le še jedli, sem sam že slikal, pisal, komentiral. To so bili še časi, ko so aparati potrebovali orožni list, za hode je bilo potrebno menjavati objektive, filma pa je zmanjkalo, ko je bilo najbolj vroče. In vse to sem še moral početi naskrivaj!

Ko so pri sosednji mizi opazili, da fotografiram, so se pritožili, da jih moti, če se pri mizi vstajam in se nad krožniki zviram. Ker sem fotografiral še sam, zato nisem še dobro znal. Enkrat sem v treh mišelinkah poskusil s flešom in so me vljudno vrgli ven … A to so bili še časi, ko so bili kulinarični kritiki le strokovnjaki, pa čeprav niso bili fotografi. Danes, ko vsi fotografirajo in vsi kritizirajo, ko imajo vsi telefone kar na mizi, ko vsi kar pri mizi telefonirajo, ne na skrivaj, temveč čim bolj na glas, ko nihče ni zatopljen v hrano, temveč vsi le v zaslone, ko se na jedilnem listu ne iščejo več jedi, temveč le še geslo za wi-fi, danes vam kot ”začetnik” te kulinarične manije in histerije predlagam, da ob naslednjem obisku gostilne pustite telefon doma! Če hočete dobro jesti. Ker nekdo mora spet začeti.

Kajti, če bo šlo tako naprej, ne bomo pozabili le bontona pri mizi, temveč bomo pri mizi pozabili celo jesti. Kajti ne gre le za uporabo telefona, oziroma za bonton telefoniranja, temveč gre kar za način življenja. Jasno in glasno je potrebno priznati, da smo zasvojeni z vso to pametjo v vseh teh vedno dražjih škatlah, s katerimi hodimo tudi spat in celo na stranišče, sploh pa brez njih ne znamo več ne kuhati in niti jesti!

Zato vsaj Vi, ki ste dobrojedci, preberite, kaj nas čaka, do konca: ”Nobenega skupnega trenutka ne boste več zamudili! Pravzaprav jih bo še veliko več kot doslej. Zato kar recite Jožici, naj najde v vašem koledarju naslednji prosti termin za skupno druženje z najdražjimi.” Joj, bolj so naprave pametne, bolj smo mi nori.

P.s. Ime Jožica je izmišljeno, naprava in oglas pa, žal, ne.