Degustacijski mimohod novih krožnikov Gregorja Vračka, vključno z dvema res posebnima steklenicama

Piše: Uroš Mencinger

 

Kosilo se je komaj končalo, ko se začno večerni gostje zbirati že ob petih. Čez eno uro je polnih vseh štirinajst miz, pa še nekaj tistih na terasi, kjer je zvečer že prehladno. Potem chef le še odgovarja po telefonu vsem enako: ”Žal, ne morem vas vzeti, vse je polno …”

Pri Denku je bilo pravzaprav vedno polno. Le gostje so se spremenili. Včasih so bili sosedje, v glavnem oni čez mejo, s te strani pa velike družbe, ko je bilo potrebno proslavljati ali žalovati. Zdaj je na parkingu razstava tablic iz cele Slovenije, vse Avstrije in celo daljnih koncev Evrope. Denk ni le ena najboljših slovenskih gostiln – ena od štirih s po štirimi sončki -, temveč je Grega Vračko tisti kungovški chef, ki se je z učenja in dela po svetu ter pri največjih chefih vrnil z največ kuharskega znanja med vsemi slovenskimi chefi in chefinjami, zato so to isti trenutek, ko je svojemu znanju dodal še temu primeren ambient, začeli ceniti dobrojedci od blizu in daleč.

Zato je vsak obisk pri Denku doživetje, v katerem je vedno tudi nekaj dogodivščine. A to, da delovno majico šele sredi večerje zamenja sveža chefovska oprava, in da te presedejo za manjšo mizo po aperitivu, ker je ”prišlo do napake pri rezervaciji”, nas več ne preseneča. Nas pa je tokrat presenetilo, da je bila postrežba številčna (4 + chef), uigrana in predvsem dovolj profesionalna v svoji že anekdotični ležernosti, še bolj pa, da se jedi niso ”prerivale”. S slednjim je mišljeno veliko Vračkovo znanje, ki je (bilo) včasih preveč nestrpno in je prehitro hotelo vse pokazati in dokazati. Zato je degustacijski mimohod prehitro postal pretežek in smo domov odhajali sicer vzhičeni, temveč utrujeni. Tokrat pa smo šli lepo po vrsti in ves čas le navzgor, s tem da finale ni ”zabijalo”, sladkanje pa ni bilo odveč.

Sicer pa, preverite sami, tako je bilo 31. avgusta 2018.

Tags: , , , , , , , , ,