Dva srčka za Kraljevo hišo

Ko se pri Lescah postaviš v vrsto, imaš do Šobca ”edinstvenega slovenskega bisera” že dovolj, in ker je prav tam novo krožišče, bi se zapeljal kar naokrog in nazaj, če ne bi bilo dinozavrov … A ni vse le slabo, velja tako za množični turizem, ob katerem se še najde kak skriti in res biser, kot za tuje lastnike, med katerimi se najde tudi tak, ki popravi, kar smo pred tem sami skoraj že uničili. Kraljeva hiša na blejskem golfu potrjuje oboje, zato vas mladi srbski chef že nestrpno pričakuje.

Deska z mesninami je tako polna in pisana, kot da bi bila v diskontu akcija klobas. Tudi imena so takšna, mortadela, tirolska, šunka na eni strani in budjola, salama, slanina, ocvirki na drugi. Toda pogled na vršace je pravljičen, na zelenico pa zavisten in s te deske tako diši, da je to lahko samo – domače. Na najbolj mondenem slovenskem golf igrišču vam na terasi pod vihrajočo slovensko zastavo Srb postreže svoje odlične krškopoljske mesnine! Ni čudno, da naokrog vsi ”mažejo” čevapčiče in grizljajo ”prazni” burek.

Zunaj te ob tabli, ki ”dress code” ne predpisuje le za igrišče, temveč tudi za Kraljevo hišo, premeri že vratar/varnostnik, s pozdravom, profesionalno, a dovolj prijazno.

Če nimaš kratkih hlač in sandal in če imaš visoke pete ali balerinke, ni moteče, saj se tudi brez palic počutiš ekskluzivno. V ambientu, ki tekmuje za naziv najlepše slovenske restavracije – seveda je to razgled, toda Triglav in Stol vidijo tudi drugi,

ki pa nimajo tako pokošeno,

takšnega zimskega vrta,

takšnega klubskega prostora,

takšne terase, takšnih gostov –  se kljub temu počutiš dovolj prijetno in sproščeno, da te jedilni list (še) ne prepriča. A saj so že napovedali, da bo novi, ki bo vabil tudi negolfiste, kmalu. Zdaj so prvi (klubski) sendviči, sezonske jedi so za en hod, solate so pomembne, pašte so takšne, da ”najbolj grejo”, če pa je kdo bolj lačen, ima dovolj steakov, ki zorijo pri vratih, in za posebnost še chefove čevapčiče. To je za tiste, ki plačujejo (visoko) članarino, da se po devetih luknjah okrepčajo še za naslednjih devet. A tudi v tej ponudbi smo našli dovolj radovednosti, da smo se še enkrat odpovedali kavbojkam.

Namreč! Foie gras je bil terina iz gosjih jeter za francosko čitanko, tudi s spremljavo, dehidriranimi malinami za teksturo in sodobnost, brusničnim džemom za sladko kislost in vrhunskim briošem za objem. Le porcija je bila takšna, da je pojasnila, zakaj ima blejski golf kar 27 lukenj.

Ravioli, polnjeni s skuto, z rjavim maslom in parmezanom, so potrdili, da res ”vse delamo sami”. Le jajce je bilo malo preveč poširano.

Skutni njoki, preprosti, s paradižnikovo omako in baziliko, so bili pravi gnudi, ki pa bi jih lahko proglasili tudi za štruklje. Slednje je bilo v testu, ki je bilo tako pravilno lepljivo, kot so lahko le dobri gorenjski štruklji s sirom, prvo pa v nadevu, s katerim se je skuta sicer podvojila (z ravioli), a to ni bil problem njokov, temveč problem menija. Verjamem, da se je po partiji golfa prijetno spočiti na terasi ob takšni jedi in takšnem razgledu.

In tudi pečen piščanec je bil tako mini, da smo se z natakarjem pogovarjali srbsko, z njim pa francosko, skratka, pravi poussin, lepo pečen, koža je ohranila polno hrustljavost, a prsa niso bila izsušena. Le čevapčičev po njem nismo več zmogli.

Zato smo drugič rekli, kar bo pa bo, oziroma, če je bilo prvič za 1 srček, je bilo drugič, ko je dobil Mirko Stojić proste roke, kaj celo za 3! Že kruh je bil pravi copatek, iz droži, z luknjasto sredico in nalezljivo skorjo, olivno olje pa je bilo od klubskega člana (Dimnik), zato tisti narezek na svežem zraku vseeno ni bil tako velik, nadaljevanje pa ne tako srbsko (obilno).

Hobotnica je v naših gostilnah že dolgo udomačena, a Stojić, ki je v Beogradu kuhal v Dijagonali 2.0, ji je na Bledu 1.0 vseeno uspel dodati nekaj svojega. Potem ko jo je mehčal pet ur na 85 stopinjah, se je vzdržal običajnega karameliziranja in jo raje začimbno prelil, z oljem, oprašenim s posušeno morsko zeljo, peteršiljem in rdečo čebulo. Pametno! Za tako pametno žival.

Svoj mesarski talent je nato potrdil tudi s špansko pikantnostjo s pomočjo treh stopenj pekočnosti paprike v prahu. Te prime, da bi ga prosil za recept za takšen, seveda spet krškopoljski, chorizo, saj ga poslej ne bomo mogli kupovati več v trgovinskih španskih akcijah. Drobljivo-sočni in prijetno začinjeni sveži klobasi je dodal spet ”le” talent, tokrat za krompirjeve njoke. Sam je, torej, moral zamešati le še paradižnik in baziliko. Glede na to, da čaka na prosto stažirno mesto v najboljši italijanski restavraciji na svetu, upam, da bo tudi po povratku ostal tako preprost.

Iz Italije je nato prečkal Jadran do Dalmacije, a ni roštilja zamenjal za gradele, temveč je raje namesto kosti brancina ponudil hrustanec raže. Zato je ni zažgal, temveč le spenil; ker se to najlepše zgodi v maslu, jo je še po francosko pokril, s črnimi tartufi. Če je dress code, naj se ve, da ste v Kraljevi hiši.

Kam bi po takšnem preskakovanju vtaknili nadaljevanje? Bili so, namreč, vampi! Priznam, da jih sicer ne jem, a rade volje naredim izjemo in ostanke podrgnem s tisto krušno skorjo, če so tako gratinirani z drobtinami, zabeljeni s slanino, posladkani s paradižnikom in osveženi z limono ter peteršiljem.

Za finale so natočili pivo, chef, ki potrebušino peče na svinjski masti, dela sam španske pršute in spoštuje živali od glave do repa, pa je nato pokazal, zakaj sta ga srbski lastnik blejskega Kraljevega kluba in njegova slovenska žena po izpopolnjevanju pri Nomi, v Rusiji in Ameriki pripeljala iz Beograda.

Tudi njegovi čevapčiči so s kajmakom in mlado čebulo, toda stanejo dvajset evrov. Skrivnost, zakaj so – vseeno – najbolj prodajana jed med kraljevimi gosti, ni le v lokalni govedini, temveč v Stojićevi kuhinji; kateri kosi gredo v maso, koliko noči masa zori, koliko vode potrebuje za to … Ne, vsega – seveda – ne pove, saj ima raje, da se mu prepustite. Na srečo za takšen meni ni potrebno biti golfist, pa tudi v porciji, na bureku, niso ”u deset”, temveč so le trije. Kaj zdaj nam niti za čevape ne bo več vseeno, kje in kakšni so?!

Zloženka iz jabolk s cimetom se je pekla kar tri ure. Pa tudi vaniljev sladoled in pod njim piškot z brusnicami sta bila domača.

Kdor igra golf na takšnem igrišču

in spi v takšnem hotelu, ima najbrž tudi kaj za obleči za takšno restavracijo.

Radovednost in prilagodljivost vseh drugih pa bo nagrajena z bistronomskimi specialitetami chefa Mirka Stojića, na srbski način, z italijansko ležernostjo in iz slovenskih sestavin. Množični blejski turizem najbrž še dolgo ne bo dobil obvoznice, zato pa že ima kraljevski odcep, za katerega ni potrebno stati v vrsti na špagete in čevapčiče ob jezeru ali se potiti na sveti travi za hendikep. Dovolj so le zlikane hlače.