Višarje: na smuko in friko

Za en srček na snegu se je potrebno daleč (v Italijo) peljati. Ali pa se odpraviti na bližnjo božjo pot. Da Jure je smučarska koča, zaradi katere je z Višarij odlična smuka, tja pa je potrebno tudi poleti in ne le ob polni luni!

Ime je čez celo fasado, a tega nihče ne bere. Na vratih zavetišča romarjev, smučarjev in pohodnikov 1766 metrov visoko je le majhen listek, a Jureta tako vsi poznajo. Smuči ali pohodniške palice na ograjo, pa hitro za zvokom harmonike in vonjem dimljene skute. Višarska kraljica se sveti v soncu, terasa pa v dobrem razpoloženju.

Je klasika, kot povsod na smučiščih, narezek, testenine s paradižnikovo omako, lazanja z ragujem, golaževa juha, na drugi strani ”startne liste” so še dunajski s krompirčkom, svinjski kotlet z zeljem in hrenom ter celo mešano meso na žaru. Zakaj je Jure, ki ni v vrsti prva, temveč druga gostilna na Višarjah, nekaj posebnega?

Na mizah so prti in prtički, na klopeh pa rokavice in čelade. Tukaj se vsi poznajo, saj imajo vsi enake želje. Včeraj so raviole polnjene s sirom Montasio, danes bodo šalamo z balzamičnim kisom, dušeno rdečo čebulo in polento iz bližnje furlanske vasi, ki je zmešana še z ajdovo moko, jutri pa friko s polento.

Prekaljeni borci smučarske proge, ki je tudi občasna postaja najboljših alpskih smučark na svetu, vedo, da je pri samostanu najboljša frika (z jelenovim golažem)! 

Odkar sta Višarje in Trbiž tako dobro smučarsko povezana – čez dve leti bo na vrh popeljala še nova gondola iz Ovčje vasi, Trbiž pa družinam gradi nove smučarske proge, ki ne bodo le črne -, je potrebno predvsem pozimi dobro razporediti moči. Pod vmesno postajo gondole ima Jure leseno kočo Lussarino, kjer na aperitiv vabijo sončna terasa in kadeča se polena, po tiramisuju, ki je v Conventu obvezen tako kot Juretova harmonika,

pa je še lep sprehod do cerkvice,

kjer je s terase planinske koče Meschnik najlepši sončni zahod, z nje pa nato proti Trbižu najdaljši spust s ”slovenskih” smučišč. Včasih je bil Trbiž naš zaradi kave in kavbojk, zdaj pa je zaradi polne lune na Višarjih.

Bratranca Igorja, s katerim sta na Višarjah začela, je sicer premagala ljubezen do rib in družine, zato je zdaj na Višarjah manj morja, v dolini pa še več Avstrijcev, toda zato je zdaj na vrhu tudi pizza. A zato je res doma narejena, iz treh mok (00, trdinka in dvakrat kuhana) in dolgo vzhajana. Kar je za pozni spust s 1790 metrov štiri kilometre strmo v dolino, seveda, zelo pomembno.

Jure slovi še vedno po toču (toc in braida), ki je bil včasih težka jed, da danes ne bi šlo več s smučmi navzdol, zato je polenta kremna, a tudi groba kot žganci, z izrazito koruzno aromo in nadokusom, ki ga soustvarja topljeni montasio.

Tudi v Italiji je potrebno zelo dolgo iskati, da je Gostilni pri samostanu pri paštah kdo kos! Ni le nalezljivi vonj, ki je povsod tam, kjer pašte nastajajo s srcem, ne pa z zajemalko. Je predvsem in enostavno – dobra volja. Ta je še bolj nalezljiva od draženja rikotinega dima v nosnicah in topljivega občutka njokov na jeziku. To je tista preprosta hrana, ki se je ne da posnemati, da pa se jo vsak dan jesti.

V raviolih je v nadevu pravilna mešanica krompirja, rikote in staranega ribanega montasia, tako kot v posipu parmezana iz Emilije in dimljene skute iz Karnije (na sliki ravioli v trisu: rezanci z jelenovim ragujem, pastičo z gobami).

Sladice – ob štrudlu sta vedno sveža tiramisu in sacherca – so domače, fatto in casa, kar sicer v Italiji, kjer imajo sladice radi kupljene in odmrznjene, ni pravilo.

Čeprav se v planinski koči največ vina stoči, ga ima Jure Preschern v kleti dovolj, da ga tudi odčepi. Zadnja gondola pelje v dolino ob 23. uri. Najbolj priljubljeni so Branko (Igor Erzetič), Damjan Podveršič, Zidarič, Villa Russiz, Joško Gravner, Il Carpino.

Previdno, prosim, ker sonce že zahaja, od Jureta pa je potrebno še v dolino!