Iznajdljivo izboljšana burrata

On zanjo iz ostankov in kar brez recepta: burrata s karamelizirano čebulo in špageti s paradižnikom in pestom

Piše: Uroš Mencinger

“Pred dvema dnevoma si jo hvalil, kako dobra je, zdaj pa je še vedno v hladilniku …” Tri pike na koncu so bile pomenljive. Ker še nimata futurističnega hladilnika, ki bi javljal, kdaj in kaj je potrebno uporabiti iz njegove notranjosti, in ker nikoli ne bosta imela robota, ki bi kuhal zanju, je pač on zadolžen za ostanke … Le da teh treh pik ni povedal na glas.

Pravzaprav ima prav, si je mislil, ko je brskal po hladilniku. Ker je burrata, polnjena s smetano in maslom, izboljšana mocarela ki je najbolj znani – in najboljši! – sveži sir, ima kratek rok trajanja, zato je njene ”ostanke” potrebno izboljšati. Prvič jo lahko s kosom svežega kruha ješ kot jabolko, drugič pa ji dodaš malce iznajdljivosti. 

Torej, ostala sta še dva kosa rženega toasta, rdeča čebula je šla v shrambi tudi že h koncu, panceta je bila še z zadnjega izleta na Kras, olivno olje pa ji je izmaknil, ko je pripravljala glavno jed. Potem je bilo potrebno kepo burrate le še prerezati. ”Pa je res dobra,” jo je še sama pohvalila. Hvala, se ji je zahvalil v burratinem imenu.

Špageti s paradižnikom in pestom

”Kaj boš danes skuhal,” je vprašala tako samoumevno kot da bi bil njegov dan. Saj nisem jaz na vrsti, se je branil. ”Na vrsti? Nisem vedela, da imava vrsto. Ker potem to pomeni, da kuhava 1:1, en da ti, en dan jaz. Glede na to, da je danes že četrtek, kar pomeni, da sem kuham že tri dni, boš ti kuhal do konca tedna. Oziroma, v nedeljo greva k mami …”

Malo se je še branil, češ, mislil sem, da kuham le ob petkih – ”Katerih petkih? Le prestopnih?” -, a je hitro priznal poraz. Dobro, no, pa bom skuhal špagete.

”Ti pa tvoji špageti … Bom raje sama, še četrtič ta teden!”

Ker se je takoj lotila dela in ker ga ni vprašala ”Imaš vsaj kakšno idejo, kaj naj ti skuham?”, je sumil, da je spet padel v past. Sploh ni resno mislila, da bo kaj skuhal, le na glas je povedala, da on zanjo nastopa preredko.

Bom pa sam naredil nekaj za predjed, se je odločil. Šel je v shrambo, kjer je njena ozimnica. Med njenimi kozarčki je izbral njeno legendarno paradižnikovo omako in njen najboljši pesto. Saj sem ji pomagal nabirati pesto, si je hladil vest. V hladilniku je našel še burrato, ki jo je kupila za italijansko antipasti večerjo, in v krop stresel svoje najljubše špagete. V drugem loncu je pogrel omako, vanjo stresel odcejene al dente špagete, malo zalil z vodo od kuhanja, dobro premešal, dodal parmezan, spet premešal in naložil v ogrete globoke krožnike. Pokapljal je s pestom, še dodatno potresel s parmezanom, na vrh vsakega kupa, njegovega velikega in njenega majhnega, je položil polovico burrate. Pokapljal je z olivnim oljem in na svoj krožnik še obilno namlel črni poper.

”Niso slabi ti tvoji špageti,” je priznala, ko jih je srkala. ”Veš kaj, glavno jed bom prihranila za jutri. Naloži mi še malo!”

Ali ni to najlepša pohvala? Ko bi še!