Radikon, brezčasno

Najbolj žalostno uživanje najboljših vin: Oslavje 2001, Rebula 1997 in 1998, Jakot 2004, Modri pinot 2003

Pije: Uroš Mencinger

Od Stanka Radikona smo se poslovili v soncu zgodnje jeseni, sredi trgatve, na vaškem pokopališču v Oslavju. Letnik obeta, že dolgo grozdje ni šlo tako zdravo in kakovostno iz vinogradov v kleti. Toda prav Stanko nas je naučil, da bomo odličnost letnika lahko sodili šele čez deset in več let.

Zato smo se poslovili tako, da smo se v žalosti ob uživanju najboljšega spominjali najlepšega. Oslavje 2001, Rebulo 1997 in 1998. Jakota 2004 in Modri pinot 2003 smo odčepili, ker je Stanko pokimal. Tako kot je naredil v svoji kleti vedno, ko je s pajčevino prepredene police vzel najboljši letnik tistega trenutka. ”Kaj pa drugi letniki”, smo se čudili, kako vedno ve. ”Ti pa še niso!” Torej bodo Oslavje 2000, Rebula 2004 in Merlot 1999 še počakali.

To, kar je Stanko Radikon dal svojim vinom, njemu ne bo dano. Dal jim je, kar je imel v sebi do zadnjih dni hude bolezni, ki jo je premagoval kar pet let. Živahnost, večno mladost, optimizem! Ko so vina stara, Radikonova šele zaživijo. Ko so vina že popita, Radikonova še leta ležijo in zorijo. Ko so vina že starikava, so Stankova še mladostna in živahna, toda hkrati tako kompleksna in harmonična, resna in zrela! Velika!

Stanko Radikon ni kar tako na Oslavje napisal ”Fuori dal tempo”. To je bilo že takrat, ko je bil še ”izven časa”. A potem so filozofijo povratka naravi in staremu pridelovanju vin začeli prevzemati vinarji po vsem svetu. Zato je bilo pokopališče v Oslavju premajhno za vse, ki so se želeli posloviti od vinarja, ki je bil pred svojim časom zato, ker se je povrnil v preteklost, ko je v vinogradu prenehal uporabljati vse moderne strupe in v kleti vse moderne tehnološke naprave, ko je vino nehal delati  in je čudež njegovega nastanka prepustil naravi, tako kot so to počeli v Brdih že nonoti in tako kot jih to, tudi zaradi Stanka Radikona, počne zdaj že toliko po vsem svetu. V tem je bistvo ”oranžne revolucije”, ki ni spremenila le belih vin, temveč spreminja od takrat ves vinski svet!

Zato vina danes niso več uniformirana! Ko sem za tista, ki tako sveže odžejajo in tako lepo dišijo, ker so tako ohlajeno in rodovniško povreta, zapisal, da pa so si zaradi tega vsa in po vsemu svetu podobna in zato uniformirana, sem dobil v drugem časopisu tako za ušesa od znanega vinskega strokovnjaka, da me je lahko potolažila le Radikonova neuniformirana rebula. Ker o vinih, torej, nič ne vem, sem bil še toliko bolj hvaležen Stanku, da me je naučil – piti. Ne, ni pil le svoje, toda pil je zgolj dobro!

Stanko Radikon, ki svojih vin sicer ni pošiljal na vinska ocenjevanja, je takrat pred leti, ko je vinski doktor pogledal oranžno tekočino v kozarcu in oznanil: ”To je pokvarjeno vino!”, poslal na ljubljanski festival naravnih vin svojo mlado rebulo. Na to provokacijo je vinska diplomiranka reagirala kot iz topa: ”To je kis!” In na članek s tiste pokušine sem dobil od poznavalca velikih francoskih vin link do ameriškega internetnega vinskega guruja, ki je oranžna vina preimenoval v ”kavbojska”. Stankova provokacija je, torej, uspela.

Zato smo prav to vino, zdaj v polni formi, odprli, ko smo se poslovili od prijatelja. ”Kis” se je spremenil v veliko vino!

V trenutkih slovesa je ženi Suzani dejal: ”Zdaj si ti capo di banda!” Sinu Sašu je že pred tem predal svoje znanje, nam vsem pa Stanko Radikon ni pustil le nekaj steklenic v kleti, temveč nas je tudi rešil strahu, da nas bo po pitju še kdaj bolela glava. Zaradi žvepla in tega – kaj smo pili. Hvala ti, Stanko!