O pomladni sreči pri nabiranju, nakupovanju in kuhanju

Piše: Uroš Mencinger

 

Včasih moraš imeti srečo. Na primer, ko divji šparglji sicer že so, a še za nesramno ceno. Potem, namreč, lahko z malo srečo ob potoku (zastonj) nabereš mlade koprive, na travniku najdeš lepši regrat od nabiralske konkurence in greš na sprehod v tisti gozd, ki ima globeli polne čemaža.

Ali pa se na primorski tržnici založiš z mlado čebulo, ker še ne dela glav in zato ponuja v slast tudi nam, ne le Kitajcem, zelenje, belo, tanko in sočno pa je enkrat na žaru, drugič ocvrto in tretjič v kremi. In potem moraš imeti res srečo, da te branjevka ogovori s sosednje stojnice: ”Vzemite še to, da grem lahko domov.” V njenem že skoraj praznem lesenem zabojčku pa je toliko zelenja brez imena, da komaj čakaš, kdaj se s prazničnega dopusta spet vrneš v domačo kuhinjo. Tako mladi in sveži, mehki in sočni, vsi zeleni in vseh oblik so bili brstiči in poganjki brokolija, ohrovta, brstičnika in pomladi. Bili so tako mikavni, da smo že domov grede iskali recept, kako jih pripraviti. Speči? Pregrobo za takšno mladost. Skuhati? Preveč dolgočasno za toliko živahnosti. Priloga mesu? Žalitev za takšno nežnost.

Če ne veš, pa moraš imeti (spet) srečo, da prideš domov in te na hladilniku čaka (sosedov) listek: ”Ričet je potrebno le pogreti.”

Spodaj ričet brez mesa, zgoraj pa zelenjava brez ubijanja. Brstiče in poganjke blanširaj, nato pa oplakni z mrzlo vodo. Na olivnem olju počasi segrevaj lističe česna, da posteklenijo, dodaj brstiče in poganjke, na hitro premešaj, da jih le ogreješ, začini s soljo in nečim pekočim. V globoki krožnik naloži ričet, čezenj pa srečo s česnom, povrhu zalij še z olivnim oljem in potresi z zelenimi deli mlade čebule in parmezanom. Je dobro? Zahvali se sreči!

Tags: , , , , , , , , , ,