Noben prt ne more nadomestiti kuharja, vseeno pa pogrinjek veliko pove tako o njem kot o jedcu
Piše: Uroš Mencinger
Najboljša je hrana še vedno, če je pod njo prt, in sicer bel, ki naj ne sega do tal, ker potem nimajo noge kam, temveč je dovolj do kolen, ker potem je še prtiček lahko tam, kamor spada. Da je to v naročju, vedo še vedno le redki.
Brez prta pa je boljše le tam, kjer imajo sicer tista debela in lovsko-zelena pregrinjala, čeznje pa še bordo tekače in na njih papirne serviete z rožnatim vzorcem.
Belina vzbuja apetit, ker poudarja čistočo, urejenost, red. Ko vstopim v gostilno s snažnimi belimi prti, takoj vem, da bom šel domov šele takrat, ko bodo na belini sledi vsaj treh, štirih hodov. Škoda bi bilo umazati tako lep pogrinjek zgolj mimojede, hitro, površno in le za lakoto. Beli prti vabijo na uživanje!
Toda belina potrebuje svoj prostor. Belina nima rada gneče in nereda. Belina ne potrebuje treh olj, še posebej ne iz trgovine, štirih kisov, sploh ne takih iz kemičnih tovarn, treh barv soli, pa čeprav so, joj, pomešane z rižem, in popra iz mlinčka, ki je tako velik, da so že vsi lestenci okrušeni. Nekateri gostinci so tako gostoljubni, da pokupijo vse, kar jim TV prodaja ponuja, s to plastiko, kičem in nepotrebnostjo pa nato tako obložijo mize, da na njih zmanjka prostora za – majhno košarico svežega kruha in belino.
Noben prt ne more nadomestiti kuharja, tako kot tudi noben krožnik ne more skriti njegovega (ne)znanja. Vseeno pa miza, prt, pogrinjek veliko povedo o tem, kako bo … Če je natakar prt, da je tla na debelo nastlal z drobtinami, le obrnil, ali če so še za to bile tiste tri packe premalo, zato je z roko le pometel sosedove ostanke v naše krilo, mi je čisto vseeno, če mi potem prižge umetno ali pravo svečo, saj, oprostite, nekaj je prišlo vmes, moram hitro oditi, drugje me nujno potrebujejo. In če je na mizi za pol kuhinjske shrambe, me je strah sploh naročiti, saj bom moral očitno vse ”skuhati” kar sam.
Če pa je belo, kot da je res poštirkano, če je dovolj prostora za sveže maslo s sosedove kmetije, tri vrste kruha iz že deset let starih droži, pa še ga ostane za chefov pozdrav namesto šefove ”gostoljubnosti”, potem tudi sam začnem paziti, kam molim komolce, ko je tudi sosed lačen, in kam odložim prtiček iz blaga, ko moram med obedom nekam peš.
Zato niso krivi le gostinci, da miza, pogrnjena ali nepogrnjena, poje apetit, še preden smo sploh začeli uporabljati orodje levo in desno od podkrožnika. Kaj pa mi vse dajemo na mizo?!
Sončna očala, pa čeprav po zadnji modi, ključi, pa čeprav z znanim znakom, cigarete, pa čeprav kadite zunaj, in telefon, pa čeprav ”morate” biti non-stop dosegljivi, nimajo kaj iskati na jedilni mizi! Pa čeprav natakar damini torbici ni ponudil pručke, in četudi gospodje ne nosijo torbic.
 na mizi){kind=link}