Vedno je v gostilni dobro rezervirati. Oni se lahko pripravijo nate, ti pa na njih. … A zakaj potem tolikokrat dobimo zato, ker smo rezervirali, najslabšo mizo?!

Piše: Uroš Mencinger

A la carte restavracija je bila prazna. Sedem miz je v svetlem prostoru z visokimi okni, ki gledajo na polja in gozdove. Ena miza je v ozkem prehodu ob šanku. Njeno okno gleda na sosednjo zgradbo, njen pogled pa je uprt v steno hladilnega pulta. Prav na tej mizi je pisalo Rezervirano in zato je imela lepši pogrinjek kot druge, prtičke iz blaga in boljše kozarce, tako za vino kot za vodo.

Lahko sedeva kam drugam? Natakar je odgovoril: ”A tam ne bo tako lepega pogrinjka!” Vseeno sva izbrala drugo mizo.

Lahko dodava še en stol? Za njeno torbico in njegovo (foto) torbo. Odgovoril je nagajivo: ”Bomo pa za tri zaračunali …” Vseeno sva vzela pri sosednji mizi še en stol.

Ni se zganil, zato sva morala sama dodati stol. Ni se zganil, ko sva si slačila plašče, zato jih nisva mogla vreči kar na tla in sva jih morala obesiti čez naslonjali stolov.

Zganil se je le, da nama je podal jedilna lista. Bila sta tako velika, da sva po nerodnosti podrla v papirnato piramido zloženo servieto.

”Želite aperitiv?” Kaj pa ponujate? Naštevati je začel vse mogoče industrijske žganice. Kaj pa je penečega? Naštel je dve sladki penini. Hvala, le vodo, prosim.

Čez visoka jedilna lista sva se ozrla po jedilnici. Na sredini je bila med dvema oknoma najlepša miza. Se lahko presedeva, tam je lepše in bolj svetlo? Nič ni odgovoril. Pobrala sva jedilna lista in se presedla.

Postopek se je ponovil. Novi dodatni stol. On pa nič. Novo premeščanje plaščev. On pa nič. Nova papirna servieta. On pa je bil medtem zaposlen s tisto, ki sva jo ”porušila”. Lepši pogrinjek na prvi, rezervirani, mizi je ostal nedotaknjen. S prtičkoma iz blaga vred.

Toda, ko sva izbirala, je pristopil in vprašal, če lahko pomaga. Delovalo je, kot da nama je že odpustil, ker nisva hotela njegove mize. A nasmeha nama (še) ni privoščil. Njemu se je le mudilo.

Potem sva si zaželela vinsko karto. Ker ura in avto nista bila za buteljko, sva se pozanimala o vinski spremljavi in vinih na kozarec. ”Belo ali rdeče?” je vprašal. Torej sva za začetek izbrala pač belo, on pa je nekaj časa razmišljal, nato pa odgovoril: ”Sovinjon!” Ker se še nisva dala, je moral priznati: ”Kobal.” Ker nama vseeno še ni bilo dovolj, je moral izdati še enega zanjo. ”Malvazija. Korenika.”

Z mize je pobral kozarca, odšel za točilni pult, natočil in polna kozarca brez besed postavil pred naju. Razdelila sva si ju po vonju. On ju je najbrž ločil po količini. V enem kozarcu je bilo za cel prst manj kot v drugem. A obema je do decilitra še malo manjkalo.

”Kakšno je vino,” je prišel vprašat, še preden je prinesel prvo jed. Mar ni videl, da je belo?

Potem se je izgubil do glavne jedi, ko je bilo na vrsti ”rdeče”. Nasmejal se je šele, ko sva šla. Čeprav ni bilo napitnine.

Tags: , , , , , ,