Ocenili smo gostilno Pri hribu iz Povirja – Tam je gostilna že 300 let – Gostilna s kmetijo

Piše: Uroš Mencinger

 

Na kamnitem vrtu so brajde za senco, pod njo pa že 300 let sami stari znanci. Na šanku je velika košara krompirja, v njej pa še nekaj dobrega iz ozimnice. Pod italijanskimi mizami so najboljši prijatelji, za našimi pa hišni prijatelji. Na belih prtih so rumene narcise. Za jedilni list je šef, preden pa pride, ”povejte, kako ste žejni”. Seveda je črno teran, bela pa sta šardone in malvazija. Na klopeh je tesno, med stoli pa je gneča, toda še vedno prihajajo. Scenosled jedi je daljši kot v ”dolini”, na njem pa je vse, ”kar bi”. Le na koncu je potrebno počakati, ker ”za sladico pride Marjana” Plačilo je le pri šanku, k(j)er je še digestiv.

Tako je pri Hribu! Vse se da opisati v nekaj stavkih, pa še od tega se med cmokanjem kaj izgubi. Pri hribu se hrana ne slika, temveč se je. Pod tem (Velikim, 583 metrov) hribom so, namreč, le lačni, ne pa všečkani. V Hribu se govori s polnimi usti in vsevprek. Hrib ne kuha za to, da se secira, temveč, da se vse poje, da ostanejo zgolj tiste zgoščeno-balzamične vijuge na robovih, ki pa so tako le zato, da veš, da si v gostilni, ne pa (pri njih) doma.

Takšna jagnjetina je le s hriba in takšno pečenko da le gospodar peči. To je tisti okus, ki te čaka v topli pečici, zato je skorja vedno temnejša, sredica pa še vedno tako diši. To so tiste kosti, ki jih je potrebno oglodati, pa čeprav so ene iz morja, druge pa iz hleva.

Rad Dobrojem priporoča: ”Ni pomembno, kaj naročiš. Pomembno je, da boš tako in tako vse pojedel!”

Tags: , , , , , , , , ,