Ražman na morje in z morja

Cesta pelje počasi mimo, da je dovolj časa za razmislek. Smo lačni? Žejni? Je odprto? Kje je parkirišče? Kje zaviti? Pot vodi dovolj pogosto mimo, da vemo dovolj. Tukaj je gostilna že dolgo. Tukaj je zvon nad vrati. Tukaj smo že stali. Tukaj imajo tisto, kar imamo radi. In, ker se tudi dober glas dovolj širi, ne gremo mimo, temveč se ustavimo. Obcestna gostilna. Toda tudi domačija! In še dobro vino! Pred mejo ali čez njo, Ražman je s pravo ponudbo na pravi lokaciji.

Tam naokrog ne manjka gostiln. Do nekaterih je potrebno zaviti, v nekaterih je dobro rezervirati, ene si vzamejo čas, druge opravijo zelo na hitro, in Ražman med njimi ni ravno najboljši. Toda zato je na križišču, ima prostor za avtomobile in postelje za njihove potnike, pred hišo je široki napušč, za njo zimski vrt, v njej pa več jedilnic. Zaradi tega so v senci klopi trde in mize stoječe, pod streho pa je dovolj prostora za nekaj avtobusov, ki tudi iz Ražmanove trgovine z vini, oljem in marmeladami ne bodo odšli praznih rok. Namesto glasnega pozdrava ti zato hitro pomolijo jedilni list in vprašajo klasično: ”Kaj boste pili?” Toda vseeno je Ražman upravičeno na tej strani. Ni, namreč, le mimojede.

Na začetku menija so lepe slike, na začetku kosila pa plošča Istra, toda tudi le za eno osebo. To pomeni, da ni težko izbrati, ker poznajo svoje posebnosti, in da nimajo le plošče Ražman, na kateri je vse, kar znajo skuhati, in le pizz, ki se znajo prilagajati številu gostov. Mesnine dišijo po domačiji in Gostilni Sloveniji, pa tudi zrezane in zložene so tako. To pa spet nekaj pomeni; da ime ni zaman, saj je pršut istrsko suh, panceta je istrsko sladka, kravji sir je s tartufi, ob ovčjem pa so sočne zelene olive. Le klobasa se preveč drobi in njen vonj ni za nežne mestne duše.

S takšno popotnico, saj tudi kruh pečejo sami, ni bilo težko nadaljevati, pa čeprav je sveže malvazije že zmanjkalo, oranžna pa ima prečrtano ceno. Zato smo bili poučeni, da kozarec, odkar je vino postalo pri Decanterju platinasto, ni več po tri, temveč po pet evrov, kar je glede na veliko priznanje in 97 točk pravzaprav fair ponudba. Vino je bilo sicer iz hladilnika, mu je pa topel zrak hitro dobro del, zato so imeli tartufi dostojno žlahtno spremljavo.

Ravioli so tudi pri Ražmanu polnjeni s skuto, vendar mednjo zamešajo še drobno zrezane črne (poletne) tartufe, ki jih na koncu dovolj obilno tanko oblane potresejo še čez preveč smetanasto-všečno omako. Skratka, mesto tartufov je od tukaj hitro čez mejo, zato se tudi iz šavrinskih gozdov sliši lajež veselih psov. Zaradi tega je potrebno Ražmanove resno vzeti, ko kot hišno specialiteto ponujajo fuže s tartufi, in neresno vse tiste druge gostilne, ki imajo pse le na verigi, tartufe pa le v slanici.

Da gre za dovolj domačo gostilno, v kateri se je dovoljeno na hitro ustaviti, so potrdili tudi njoki z divjačino, ki je bila celo medvedova. Povečan odstrel je sicer šele v javni razpravi, a je že dobro vedeti, da njoki lepo pivnajo in da je bil golaž dovolj dolgo na štedilniku. Čeprav je bil parmezan že predolgo na mizi in smo se čudili, zakaj nam vsaj v pokušino niso ponudili svoje oljčne belice, če jim raste na kar stotih drevesih, se je ta prvi, lačni del preverjanja Ražmanove ponudbe končal z zaznamkom, da se tukaj mimo lahko še kdaj peljemo ravno v času kosila.

Za več radovednosti sicer pod napuščem ni bilo prta, se je pa postrežbi priključil še mladi gospodar, ki je povedal nekaj tudi o vinih. Za več, obisk in degustacijo v kleti, pa se bo potrebno za prihodnjič naročiti. Takšna je pač usoda obcestnih gostiln, ki so tudi domačije, da se polovici gostov mudi, enim, ker so lačni, drugi pa žejni, polovici pa ne, ker so nekaj slišali, zato so prišli z velikimi pričakovanji, in nekaj bi morda kupili, zato bi radi čim več poskusili.

Ko prvi dobijo naročeno, opazijo, da je na enem krožniku za okrasek pahljača bučke in zvitek korenčka, na drugem pa rezina kumare in cvet paradižnika. Zato potolaženi pojejo velik telečji zrezek in s kruhom pomažejo omako iz hišnega refoška.

Ko pa drugi dobijo, opazijo, da so v kuhinji teletino sicer na tanko stolkli, a jo potem na žaru dotolkli. Teliček, ki je imel to smolo, da je bil rojen za zakol, zato si ni uspel niti nog pretegniti v tistih par mesecih, je bil zunaj trd, znotraj pa ne mehek. Da je bila na krožniku najboljša zelenjava, je usoda žara, ki je na jajčevcih in bučkah pustil lepe sledi, na mesu pa grobe. Kupite za zrezke, prosim, ponve!

Tudi svinjski fileji, v refoškovi omaki in s pršutom, so bili kuharska zgodba. Da je bila najboljša priloga, je bila usoda moke, polenti je ”teknila”, omaki takšna obilica pač ne. Ko je barva tako zatohla, konsistenca tako gosta in tekstura tako neodločna, lačni meso ”umijejo”, drugi pa zavijejo.

O štrudlju, ki je bil od včeraj, zato danes pogret v mikrovalovki, pohvalno vsaj to, da je bil kar treh vrst, skutin, jabolčni in figov. Če bodo podeljevalci znaka Gostilna Slovenija kdaj spreminjali pravila, naj, prosim, dodajo: ”Štrudelj je lahko le današnji, torej svež!”

Vse dobro pa o panakoti s figo in črnimi tartufi! Kdor ima (kar) tri sončke, mora imeti tako posebno sladico!

Ko si tam mimo lačen, se boš istrsko najedel. Ko boš zraven kaj (vina) spil, se boš nagradil. Ko pade mrak, lahko ostaneš čez noč, ko je čas za odhod, kupi še kaj za domov.