Na svidenje! Čim prej. Zagotovo pa spet jeseni.
Piše: Uroš Mencinger
Pričakali so nas pri vratih. ”Dobrodošli!” In nam v roke potisnili vrečko iz blaga, iz katere je sveže in hrustljavo dišalo. Potem so nam razkazali prostore, od kuhinje do trgovine, in nas pospremili do mize. Mi pa smo že vmes grizljali … To je bil najhitrejši pozdrav. Stotnija in več pa jih je še sledila. Spomladanski Teden restavracij 2018 je s pozdravom iz kuhinje zadel v srčiko. Odslej v slovenskih gostilnah in restavracijah ne bomo več lačni naročali. Chefova dobrodošlica je ”uzakonjena”!
Priporočili smo jim, naj pozdravijo vsak po svoje. In to so vzeli dobesedno! Nekje so se trem obveznim hodom pridružili še trije hodi pozdrava. Drugje so pozdravi sredi restavracije viseli na vrvi kot na dvorišču perilo. Nekateri so bili tradicionalni, s hrustljavim sirom na palčki in z lokalno posebnostjo v skodelici, drugje so bili izvirni, s korneti, ki so se topili, s cigarami, ki so se lizale, s presenečenji, ki so se vrstila. Eden od pozdravov je bil tako dolg, da je spomin potreboval magnetofon pametnega telefona. Sicer ne bi več vedeli, da je bila zanj na ”mini takosu nacefrana svinjina, kimči solata in jogurtov dresing začinjen s caciki začimbami, torej koprcem in kumaro, na hišnem briošu, oblikovanem v bombetko, pa jagenjčkov tartar, vendar popečen, na vrhu pa potresen z gobami in čedar sirom”, zanjo pa ”razstavljen suši, na eni strani dimljen losos na čipsu iz postrvje kože, z dodatkom daikon repe, vasabi kreme in čipsa nori alg, na drugi strani pa tuna, na čipsu iz riža in sezama, z dodatkom okisane rdeče pese” … Spet drugi so bili majhni, le za dve, tri žličke in grižljaje, vendar veliki v okusih in umetniškem vtisu. Nekje je viselo, drugje je plavalo, nekje smo s priborom, drugje pa kar z rokami. Tako lepo, dobro, okusno nas niso še nikoli in nikjer pozdravljali!
Povsod pa je bil pozdrav, seveda, šele začetek. A ravno zaradi pozdrava je bilo nadaljevanje še boljše oziroma najboljše doslej. Zato, ker smo bili gostje že na začetku presenečeni, zadovoljni, veseli in še bolj radovedni. Zato, ker so chefi morali tako tudi nadaljevati, saj so nam s pozdravom pokazali, kaj znajo, in nas razvadili, kaj zmorejo.
Rekli smo, da uvajamo (obvezen) pozdrav, potem pa je bil ta v več hodih, pred glavno jedjo je bil sorbet, pred sladico je bila predsladica in po računu so bili še keksi.
TR2018, pomlad: Pozdrav od kuharjev
Po (nobenem) Tednu restavracij zato ni več tako kot je bilo! Vedno več jih ve, kam s prtičkom iz blaga, ko pride prvi krožnik; kje začeti, ko je pribor strumno zložen; v kateri kozarec gre voda in v katerega vino. Vedno manj se jih čudi po prvem krožniku, da je tako malo, vedno več jih počaka do konca, da ugotovi: ”Ravno prav je bilo!” In, to je glavno, vedno znova in novi se ”najdejo” takšni, ki po prvem obisku ugotovijo: ”Vau, tako še nisem nikoli in nikjer jedel!”
Bilo je več kot 40 tisoč zadovoljnih zgodb! A, žal, je bilo nekaj tudi takšnih manj zadovoljnih. Začnimo pri sebi, prvi dan so se nam za eno uro (spet) zrušili računalniki … Do jeseni moramo to popraviti! Tudi v gostilnah in restavracijah se je nekajkrat ”zrušilo”. Ni bilo vedno le dobro in niste bili vsi vedno le zadovoljni. Vse vaše pripombe, ki ste nam jih poslali, smo posredovali gostincem in chefom. Do jeseni morajo tudi to popraviti! In, ne nazadnje, bili so tudi gostje, ki so rezervirali, nato pa niso prišli … Bodo prišli raje do jeseni?!
Toda ravno to je Teden restavracij! Šola okusov …, za vse, gostince, chefe, goste, organizatorje, jedce in dobrojedce. Zato smo šli tudi tja, kjer ob zadnjem ”normalnem” obisku nismo bili najbolj zadovoljni. Tokrat pa ni bil le pozdrav dodaten, temveč je bilo v predjedi toliko dodatnih okusov, kot da bi v kuhinji oživeli, in v glavni jedi je bila takšna zgodba, kot da imajo srček premalo … Šli smo tudi tja, kjer jim je chef tik pred zdajci ”pobegnil”, a nas je novi tako presenetil, da smo bivšemu poslali: ”Hvala!” Ne, ker je šel, ampak, ker ga je tako naučil, nato pa mu dal še priložnost. Predvsem pa smo Vas poslali tja, kjer še niste bili. Zato smo bili tako veseli, ko ste nam sporočili le z eno besedo, a s tremi klicaji: ”Izjemno!!!”
Bilo je lepo, a tudi, kajne, naporno. Deset dni dobrih gostiln in dobrih jedi. Naporno za gostince in za goste. Ni čudno, da smo bili, ko so že ugašali luči, tako utrujeni, da nam ni bilo za domov … Pa so prinesli veliko steklenico in iz nje natočili tako dišečo viljamovko, da smo jo morali popivnati še s keksi. Rekli so, da so taščini, a polnjeni z babičino marmelado. Potem so nam voščili še lahko noč. Mi pa njim na svidenje. Čim prej, a zagotovo spet jeseni.
TR2018, pomlad: Ožgana postrv, tatar postrvi, creme fraiche, fermentirana kumara
