Radikon, riserva Ivana, 1997

Vinskih stilov je veliko, a Ivane ni med njimi. Mlado kot dvajsetletnica! Je to sploh vino?

Piše: Uroš Mencinger

Če bi pisal o vsakem vinu, ki ga (po)pijem, bi me kam poslali … Ali pa bi moral biti aktiven všečkar in objavljati vsako (slabo) fotografijo dobrega vina. Ali pa biti vsaj MOW (master of wine), da bi to znal. Zato si pa ne morem kaj, da ne bi omenil vsaj izjemnih vinskih doživetij.

V hladilniku je bil v kuhinjski papir dobro zavit in za jabolko velik, še dovolj sveže dišeč, črni istrski tartuf. Zraven njega sta bila domače maslo s tržnice, ki je nekaj čisto drugega od tistega iz trgovine, in debela rezina parmezana, za katerega nas je prav Stanko Radikon naučil, kje ga moramo kupovati v italijanski Gorici. Kljub platneni vrečki za kruh je bila jutranja bageta zvečer že postarano zgubana. Za vsak slučaj smo iz shrambe vzeli na večerno prijateljsko druženje še stekleničko jabolčne redukcije s Krasa.

Na opečeni bageti je bilo tartufovo maslo s parmezanom in kapljico jabolčne redukcije namazano ravno prav debelo, da se ni vse potopilo v kruh. Vsaka rezina kruha je za povrh dobila še tanko rezino črnega tartufa. Dišalo je, da niso le na sosednjem bloku začeli odpirati oken, temveč se je tudi gospodar odločil, da je treba v klet. Vrnil se je z Ivano. Ne golmanko, temveč vinom. Stanko ga je ustvaril, ko je bil pijan od njenega rojstva. Zato smo ga pili po kapljicah. Ob vsaki nam je toliko povedal in dal!

Eni imajo radi sladka vina. Tudi to je legitimno. Eni imajo radi sveža in sadna. Še posebej zdaj, ko vino prehiteva celo Martina. Eni imajo dovolj potrpljenja, da počakajo nekaj let na bolj resna, ker so zorjena. Eni prisegajo na mehurčke. Seveda le na tiste, ki se rodijo v steklenici. In eni smo za naravna vina. Med njimi so oranžna, nežveplana, biodinamična, iz amfore … Nekateri, tisti, ki jih ne pijejo, mednje prištevajo tudi ”ciknjena”.

Skratka, vinskih okusov je veliko. A Stankove Ivane ni med njimi! Ne da se je stlačiti v noben predal. Je pač izven kategorije!

Seveda je oranžna, toda hkrati je prav ona dokaz, da najboljša ”oranžna” vina sploh nimajo oranžne barve. Oranžna ni dovolj lepa zanje. Seveda je brez žvepla. Toda deklaracija pri takšnem vinu sploh ni pomembna. Seveda je naravno. Seveda je iz grozdja. A kakšnega? Najboljšega!

Hrustali smo opečeni kruh, a dejansko smo jedli vino. Dišalo je po tartufih, a v resnici smo vonjali le grozdje. Pili smo iz Stankovih kozarcev, a pravzaprav smo njegovo stvaritev na jezik spuščali po pipeti.

Po dvajsetih letih je Ivana mladostnica. To je svežina vina, ne pa od mladega vina! Vino je tako polno, da je v ustih sladko, in tako suho, da kapljica popivna vso masleno maščobo. In koliko doživetij! Vsak požirek ima svojo. Enkrat je zrelo, da te zasanja v spominjanje. Naslednjič je živahno, da začneš brbljati. Potem ti napolni vsa usta. Nato ti pogreje želodec. Ena kaplja je sok, druga je konjak. Je to sploh vino?!

Stanko, Hvala!