Ko butlerju, ki na Turracher Höhe pomaga smučarjem ob korajži s pomočjo mehurčkov tudi s sončno kremo, saj nad 2.000 metri je sonce močnejše, zmanjka prosecca, je čas že za kosilo. ”Gremo na safari,” nas povabi Elmar in čez valove, po ostrih ovinkih in skozi snežne tunele najdaljše ”fun-slope” proge v Avstriji, ki bi je bil vesel tudi Filip Flisar, odpelje na pivsko juho. Koča Almzeit ima zaradi nje polno steno diplom, vroče ”pivo” iz keramičnega vrča, s sveže pečeno štručko, posuto s slanino, pa za predjed tekne tudi nam. A ko od sosedov zadiši iz velike družinske ponve svinjska pečenka iz krušne peči s kruhovimi cmoki, si naš butler že spet pripenja smuči. Spustimo se do koče Almstube, kjer pa je spet juha. Tokrat je krompirjeva, a iz vode, v kateri se je kuhalo seno! Čeprav tudi tukaj ne manjka slanine, je skodelica le kavna, zato nas zamika branje jedilnega lista. Bomo praženec s krvavico in kislim zeljem ali zapečene vlivance s sirom? Namesto odgovora je Elmar že v smuk preži. Spodaj v vasi je treba čez cesto, kjer nas na zaledenelem jezeru čaka snežno-vlečni taksi. Ko na sredi velikega jezera upoštevamo pravilo desne prednosti drsalcev, se na drugi obali s sedežnico dvignemo do nove malice. Koča Sonnalm ne slovi le po sončni terasi, temveč tudi po koroških sirovih žlikrofih (kasnudel) z bučnim oljem. A tudi za sončenje naš butler nima časa, saj ima še četrto kočo v načrtu. Še dobro, da je K-Alm spodaj v vasi, saj po njenem narezku smuči najdejo le še do hotela.
Vabljeni na smučarski potep na avstrijsko smučišče, med dvema deželama, Štajersko in Koroško, nad tremi jezeri in med samimi dvatisočaki. Za člane Šole okusov – najboljše smučarske koče na Turracher Höhe so tukaj.
