Srček za Al Parco

Ocenili smo italijansko domačo gostilno Al Parco iz Buttria blizu Vidma – Srček za odprt mesni žar sredi gostilne in za lokalne okuse v predjedeh

Ocenjujeta: Violeta & Uroš Mencinger

Med Krminom, Čedadom in Vidmom ne manjka gričev in vinogradov, pohodniških in kolesarskih poti, agriturismov in kantin, zato, izletnik, postoj za dan, dva ali tri. Buttrio je dobro izhodišče, tudi zato, ker ima – dobro gostilno. Al Parco je, namreč, točno to, kar potrebuje izletnik po celodnevnem potepanju (Collio, Brda), nakupovanju (Palmanova, Videm), okušanju (Nonino), ogledovanju (grad Buttrio). Gostilna, na katero se lahko zaneseš! Ker tja greš zato, ker si lačen. Ker se tam dobro naješ zato, ker kuhajo, kar imamo vsi radi, in tako, kot je tam v navadi. To so lokalne jedi, iz sezonskih sestavin, s tradicionalnimi okusi in na način Parcovega chefa.

V Al Parco je odločitev sprejeta še preden sedeš in odpreš jedilni list. Žar sredi oranžne jedilnice je namreč tako velik, na njem pa tako močno cvrči, da se še ni našel junak, ki bi se temu uprl. Z žarom upravlja gospodar osebno, tako da v peči kuri debela polena, pod rešetke pa sproti polaga žerjavico. Žar je odprt, toda nič se ne kadi, le nevarno diši. Pol piščanca, biftek, ramstek, klobasa, taljata, costata ali fiorentina? Za slednjo potrebujete še vsaj 3 soborce!

Toda, kar je potem in zatem, ni le za okras. Al Parco je velika gostilna, ki ima tri vedno polne jedilnice, in domača oštarija, ki antipasti, primi in dolci razume kot lokalno poslanstvo. Pridite, torej, dvakrat, enkrat le na meso, drugič pa na vse drugo.

Glede mesa: ko gledaš, kako mu gospodar podlaga žerjavico, ga zapeče nad žarečim, počasi mehča nad sivim in mu privošči počitek nad praznim, se sprosti toliko slin, želja in strasti, da je pane e coperto že zdavnaj v drobtinah po celem prtu, olivnega olja, ki sveže diši in všečno greni, pa v steklenici manjka za aperitiv. Meso se ne drobi, temveč se grize, toda mehko, ker je sočno in ker je dobro uležano in pravilno pečeno. Nihče ne sprašuje, kako, ker vsi zaupajo gospodarju, on pa občutku. Takšno meso potrebuje le še ščep grobe soli po vrhu in novi ”aperitiv” olivnega olja ob strani, v katerega oštirka namelje izdatno mero popra. Če si boste za zraven solato začinili z domačim rdečim vinskim kisom, vas bo pohvalila.

Tak pravi vinski kis, in ne nepravi balzamični, je tudi na goriški roži, ki diši in hrusta zaradi vroče D’Osvaldove pancete. Ta začinja tudi popečene pokrovače, položene na kremo iz cvetače. Na izbiro med antipastiji so še polenta s sirovo omako in dimljeno rikoto, bučkini cvetovi in pršut, bruskete s tunino, kozjim sirom in jajčevci, jelenov karpačo z rukolo, hrenom in marmelado iz gozdnega sadja, bučni narastek, goveji tartar.

Med paštami v oštariji ob parku v Buttriu rižoto zmešajo s treviškim radičem in klobaso, domače rezance z račjim ragujem, agnolotte napolnijo s pokrovačami in baziliko, njoke iz rdeče pese prelijejo z žajbljevim maslom z orehi, tortico, polnjeno s hobotnico in botargo, pa s kremo rikote.

Za dolci/sladko je tortica iz rahlega biskvita sveže pečena, osveži jo limonov zabaione. Drugo je dobra in stara klasika, sveže sadje s sladko smetano, crema catalana, vroča čokoladna tortica, semifreddo z belo čokolado in rdečim sadjem, panakota s sorbetom gozdnega sadja v čokoladni juhi. Plača se za šankom. Pogrinjek je 3, antipastiji so 10, toliko so tudi primi, mesne porcije so okrog 17 evrov, kilogram bržole na kosti je po 40, sladice so 5.

Z vinom ne komplicirajo, ker računajo, da so gostje čez dan obiskali vsaj dva, tri okoliške vinarje. Za žejo je rdeče ali belo (Meroi), njihove so tudi buteljke, po pet belih in rdečih, dve sladki.

Al Parco