Dovolj mi je čakanja. Dovolj mi je negotovosti in nejasnosti. Dovolj mi je le jesti iz dneva v dan. Postal bom dobrojedec, četudi (še) v karanteni! Vsak torek in petek, tukaj in skupaj

Piše: Uroš Mencinger

Dovolj mi je le biti doma! A ni mi dovolj biti le doma. Dovolj mi je zato, ker je v tem velika razlika.

Ni mi dovolj karantene. Saj je ta, žal, še vedno potrebna. Saj sem doma, kjer – čeprav je povsod lepo – je najlepše. Saj je pomlad. Saj nisem sam. Saj tudi v karanteni dobro jem, o čemer priča vseh teh 22 koronatenskih nadaljevanj receptov, ki so že, čeprav cepiva še ni.

Dovolj pa mi je mask. Ker se skoznje slabo vidi in še slabše vonja. Hočem, namreč, videti, kako zunaj vse zeleni, cveti in žubori, kako divji so šparglji, kako rastejo mavrahi, kako peče čemaž, kako rdečijo jagode. Ker hočem poduhati, objeti, poljubiti!

Dovolj mi je slabih “kuharjev”. Ker le mešajo, pogrevajo in smodijo. Govorijo nam, da smo gostje kralji, v resnici pa krono sicer imamo, a nimamo svobode, da bi lahko izbirali, kdo boljše kuha, kdo ni chef, kdo je gotof in kdo hoče biti le šef. 

Dovolj mi je “kuharskih” oddaj. Ker to niso oddaje, temveč reklame. Ker to niso niti reklame, temveč propaganda. Ker v njih, skratka, ne kuhajo, temveč se slikajo. Ker v njih ne kuhajo kuharji, temveč govorci. Ker v njih ne govorijo o kuhanju, temveč o volitvah. Nočem, da me v takšnih kuharskih oddajah ozaveščajo!

Dovolj mi je tudi novih in novih receptov vsak dan. Ker ti recepti so iz preteklosti in iz časov, ki so minili. Ker ti recepti le omejujejo, namesto da bi širili. Ker ti recepti le predpisujejo, namesto da bi svetovali. Ker ti recepti predpisujejo le za nazaj, namesto da bi obetali za naprej. Ker so tako črni, zunaj pa je tako barvito, ker so tako površni, kuhanje pa mora biti tako natančno, ker so (nam) tako tuji, hvalijo pa se, da so naši. Dovolj mi je takšnih receptov, ki zapovedujejo le kaj, ne povejo pa kdaj in ne svetujejo tudi zakaj. Dovolj mi je, skratka, receptov, ki so brez prihodnosti!

Dovolj mi je le jesti, kar mi v karanteno šefovi vajenci servirajo iz dneva v dan. Ker mi ne prinašajo nič dobrega, temveč le slabo!

Dovolj mi je, ker je življenje prekratko in preveč lepo, da bi si lahko privoščil le spati, delati in jesti. Potrebno je (spet) živeti! Potrebno se je nehati le bati in potrebno je prenehati le upati. Potrebno je (spet) uživati! Četudi še vedno v karanteni.

Dovolj mi je molitev in šunke

A da ne bo pomote. Dovolj mi ni zaradi drugih, temveč zaradi sebe. Med velikonočnimi prazniki sem se namreč preveč najedel … Zato sem si danes zjutraj rekel: ”Dovolj je šunke!” 

Zato bom postal dobrojedec! Zato, če tudi vi radi jeste, a ne veste, če tudi dobro jeste, se mi lahko pridružite – od doma. Namesto receptov vsak dan, ki niso poznali konca (karantene), se boste sedaj tukaj izšolali za dobrojedca. 

Ker mi je bilo dovolj molitev, sem si iz šunke, ki je še ostala, in iz jajc, ki niso šla v pirhe, skuhal debele špagete. Čeprav karbonara – tukaj – predpisuje svinjska lička, so po veliki noči – vsaj tukaj, če še ne v karanteni – dovoljene majhne spremembe. Ker za to pri dobrojedstvu tudi gre! Če ne veš, ne moreš jesti dobro. Veš pa ne, če gledaš le kuharske oddaje, če ti kuhajo le govorci in če recepte le poslušaš. Veš le, če si v Šoli okusov, (če)tudi od doma!

Kajti tudi čisto navadne špagete je potrebno tudi doma znati skuhati. Sicer so iz vrečke in na njej so navodila, toda ta govorijo le o špagetih, prav nič pa o omaki. In za omako gre, pa ne le pri špagetih!

Dobra omaka za debele špagete

Torej, ne, ko so špageti že skuhani, temveč je potrebno začeti že, ko so špageti skoraj skuhani. Skoraj pa je takrat, ko jih še trdo, ne že mehko, pregriznete. Vodo, v kateri so se kuhali, površno odlijte v drugo posodo. Površno je zato, da špageti niso suhi, temveč mokri. Vanje nato zamešajte toliko parmezana (boljši bi sicer bil pekorino, a kdo ga ima doma v času karantene) kot piše v receptu in zalijte s toliko vode od kuhanja kot nikjer ne piše, saj je za to potreben občutek. Občutek pa boste dobili, ko boste tudi vi dobrojedec. Saj zato pa ste tukaj.

Torej, skoraj skuhani špageti so s parmezanom in občutkom dobili že pol omake, zato je zdaj čas, da jim dodate namesto dimljenih svinjskih ličk, ki jih v karanteni seveda nimate, malo na majhne kocke zrezane in na dobrem olivnem olju hitro opečene velikonočne šunke. Malo je točno toliko kot šunke med prazniki niste kljub velikemu trudu uspeli pojesti.

Torej, zdaj pa še finale omake. Zato skoraj skuhane špagete s skoraj končano omako odstavite z ognja in vanje zamešajte rumenjak(e). Mešajte, mešajte, mešajte, nato pa spet zalijte z vodo od kuhanja. Ker zdaj za to že imate občutek, veste, da potrebujete dovolj vode od kuhanja, zato po kuhanju testenin nikoli več ne boste odcedili neposredno v pomivalno korito, še manj pa jih boste po cedenju oplaknili s tekočo vodo.

Torej, ko je omaka skoraj skuhanih špagetov dobila vse potrebne sestavne dele, parmezan, rumenjak in vodo od kuhanja, pa tudi nepotrebno šunko, lahko daste lonec spet na srednjo vročino, ker z mešanjem, mešanjem, mešanjem bo končno nastala prava, gosta in dobra omaka. In šele zdaj jo lahko po želji tudi popoprate. 

Prav za želje pa gre pri dobrojedstvu in pri vsem drugem. Kaj si želite? Če bi radi dobro jedli, bomo odslej tukaj vsak torek in petek, kljub karanteni, skupaj!