Smučanje za učiteljem s someljejskim izpitom
Piše: Uroš Mencinger
Ena od smučarskih koč na enem od slovenskih smučišč. Sonce sije, zunaj so vse mize zasedene, pred linico bifeja, kjer se moraš skloniti, da oddaš svoje naročilo, je dolga vrsta. Dva kuhančka, prosim. Meni pa štiri borovničke. Eno laško in en union, zraven pa dva kratka. Le čaj, a z rumom. Ne, štrudla ne bom, dajte mi bombardino, za otroka pa hot dog … Ko se odpeljejo v dolino, eni vijugajo preveč, drugi premalo, oboje pa kar odbija. A brez skrbi, saj smo uvedli policaje na snegu, z alkotesti v nahrbtniku.
Sneg je pobelil zimske počitnice. To pomeni, da bodo otroci napolnili smučišča, njihovi starši pa smučarske bajte in koče. Zadovoljni so, torej, oboji, žičničarji in gostilničarji.
Res?
Slovenci smo prepričani, da so slovenska smučišča prenizka, prekratka, preozka in premajhna, zato zimske počitnice izbiramo glede na dolžino smučarskih prog. In zato množično hodimo na tuji sneg.
Ena od smučarskih koč v Alti Badii, ki je del najdaljšega smučišča na svetu, Superski Dolomiti. Sonce sije in se od visoko-pecljatih kozarcev odbija na obraze smučarjev, ki dopust tudi izbirajo po dolžini, a ne smučarskih prog, temveč vinske karte. Vino na snegu?!
Ni več dovolj, da smučarje vodiš čez štiri dvatisočmetrske prelaze (Gardena, Sella, Campolongo, Pordoi), skozi štiri doline (Alta Badia, Val Gardena, Val di Fassa, Livinallongo), v tri province (Bolzano, Trento, Belluno), v enem dnevu in v obeh smereh. Ker se smučati da že tudi brez snega, ni več dovolj le kakovost snežne podlage, ki je samoumevna, temveč je vedno bolj pomembno tisto, kar je še zraven. A tudi ni več dovolj, da je jajčni liker vroč, viljamovka s hruško, najlepši hlev v vsaki vasi pa spremenjen v apres ski zabavo do jutra. Ker so že pred šestimi leti kuharjem na kočah dodali prave in svetovne chefe, so zdaj smučarskim učiteljem dodali še prave – someljeje!
Da so vsi na snegu še bolj veseli in zagoreli, a da ni nihče na smučeh vinjen in pijan, so otroci v smučarskem vrtcu, starši pa v vinski šoli. Zato se najprej s tremi dolgimi spusti ogrejemo, nato pa se na prvi koči okrepčamo s tremi pokušnjami. Vin je v kozarcih le za prst, informacij o njih pa toliko, da smo, ko vemo že vse o dišečem tramincu ter sivem in belem pinotu, spet žejni spustov. Ko je opoldne čas za lakoto, primerjamo, kaj se boljše ujema s telečjo ličnico, chefovsko polepšano z gremolato, peteršiljevim korenom in slivovim pražencem, lagrein, vernatsch ali modri pinot. In ko je čas za sladico, se najprej posladkamo s pršičem, potem pa še z riservo, pozno trgatvijo in passitom. Trezni, a veseli, ker nas ni strah policajev, saj smučamo za someljejem, popoldan odsmučamo v dolino.
Imajo najdaljše smučarske proge, a prodajajo nam najboljše kuharske chefe. Imajo snega v izobilju, a mi gremo najraje tja, kjer je vin le za prstanec. Klin se s klinom izbija! Vemo to že tudi pri nas?
