V pričakovanju slovenskih mišelink (3) – Tudi v vrhunski kulinariki zvezdice padajo z neba – Zakaj je Schlossberg izgubil drugo mišelinko – Če se jedi ne smejijo, se tudi jedec joče
Piše: Uroš Mencinger
Na prvi strani jedilnega lista, pod katerim sta podpisana oče in sin, Jörg in Nico Sackmann, piše: ”Arome se skrivajo za korajžo do odkrivanja.” Tudi sam se takoj podpišem … Saj zato sva tudi šla po najboljšem kosilu leta (2019), ki ga najdete tukaj, na večerjo še v nekaj kilometrov oddaljeni ”romantični hotel” Sackmann in njegovo ”gourmet restavracijo” Schlossberg. No, malo pa je radovednost nadražil tudi vrhunski slovenski chef, ki je ob omembi Baiersbronna zastrigel z ušesi, a se ob imenih Bareiss in Schwarzwaldstube le namrdnil: ”Klasika,” zato nama je zabičal: ”K Sackmannu morata, tam je razburljivo!” Grega, prav si imel, res je bilo razburljivo. Čeprav v drugo smer.

Jörg Sackmann
Zakaj je Schlossberg izgubil zvezdico?
Skozi vhod padeš v recepcijo, v kateri ni bilo nikogar. ”Restavracija? Rezervirano imava …” Po nekaj minutah naju ”najdejo” in ”mama”, že v večernih TV natikačih, ”Tukaj, izvolite,” naju popelje med gosti hotelske restavracije, ki z bifeja odnašajo nabasane krožnike, skozi hodnik do ”gourmet templja” Schlossberg. V prazni restavraciji, ki se ponaša z živimi barvami, zavitimi štukaturami in nabranimi volančki, na pokojnino zdolgočaseno čakata maître (d’hôtel) in somelje, seveda v metuljčkih. Oblazinjene klopi okrog prostorne okrogle mize so udobne, pogrinjek je srebrn, vrtnica je prava, prtički so mehki. Le slika na steni je razburljivo-naivna.
Hišno-natisnjeni meni nama s sredine mize poberejo in v roke potisnejo visoko karto. Zraven postavijo še deset centimetrov debelo vinsko. A tisto zgibanko s ”kulinaričnim raziskovalnim potovanjem” med najboljšim iz kuhinje Jörga in Nica Sackmanna v amuse bouche porcijah (178 evrov) nama čez nekaj časa vrnejo. Vseeno izbereva raje meni ”za uživanje” (135 evrov, 5 hodov) in, kot posebnost, vegetarijanski menu (130 evrov, 7 hodov).

Poširana ostriga
Dobrodošlica (amuse bouche) je v treh hodih, poširana ostriga, raviol z jeguljo, rižota s tartufi, za uživanje konkurirajo Ferski losos, švabski polži, Duroc pujs in karamelizirana Opalys bela čokolada, vegetarijance pa nagovarjajo krompirjev čips, korenjev čaj, kaviar pomarančnih cvetov, sarma iz blitve z bivoljim sirom, biskvit z bergamotko in tekoči čokoladni souffle. Na koncu je še nekaj hodov in krožnikov drobnega peciva in pralin (petit fours).
Ko ste to prebrali, so se vam, stavim, pocedile sline po bradi … A ne svetijo se vse mišelinke in tudi v vrhunski kulinariki zvezdice padajo z neba!
Jörg Sackmann je učenec dveh nemških chefov stoletja, dveh Haraldov, Witzigmanna, pri katerem je bil v bivšem Aubergine v Muenchenu, in Wohlfahrta, pri katerem je začel v domačem Baiersbronnu (Schwarzwaldstube). Ime si je ustvaril tudi na televiziji, do dveh Michelinovih zvezdic pa se je v družinskem hotelu Sackmann blizu Baiersbronna – osem mišelink v štirih restavracijah – povzpel že leta 2004. Od leta 2013 kuha ob njem za domačim štedilnikom sin Nico, drugi sin Daniel pa vodi hotel. Toda v letu 2019 so Michelinovi inšpektorji Sackmannom odvzeli drugo zvezdico.
Zakaj ni nič navdušilo?
Vse je bilo po pravilih visoke kuhinje, vse sestavine so bile iz zaloge, iz katere se sezonsko oskrbujejo vsi veliki svetovni chefi, v mesnem delu je prevladovala visoka klasika s chefovim izkušenim podpisom (oče), v zelenjavnem je bila v ospredju mladostno-inovativna ambicioznost (sina), zvezdnik se je na koncu tudi slikal z edinima gostoma tistega sredinega večera … Toda nič ni navdušilo!
Tista zvezdica, ki je padla z neba, namesto da bi se ji v Črnem gozdu pridružila še tretja (tretja), se je okušala v vsaki jedi, na vsakem krožniku, v vsakem natakarskem gibu, pa tudi v chefovem izrazu.
Servis bi bil celo na (lastni) sedmini bolj poskočen, ambient bi bil tudi z več (nezadovoljnimi) gosti enako depresiven, kreativnost bi bila nerazumljena, četudi bi na koncu prišel pozdravit sin, ne pa ”upokojeni” oče, in te jedi v možgane res niso pognale dopamina. Toda vseeno že dolgo večerja za kar nekaj sto evrov ni bila tako dobra naložba!
Ne moreš, namreč, ceniti vrhunske kakovosti, če ne spoznaš vrhunskosti tudi takrat, ko je v krizi. Bil je december, ko se prazniki še niso začeli, bil je mrak pod oblaki, ko se res ni dalo videti, kaj v tem Črnem gozdu najdejo turisti, in bila je večerja po najboljšem kosilu, a problem ni bila kriza gostov, temveč gostiteljev. Najboljše sestavine, največje znanje, največ hodov nič ne pomaga, če je vse to brez čustev! Če se jedi ne smejijo, se tudi jedec joče. To se voha, okusi, čuti, ker to ni le v kuhinji, to je na metuljčkih, volančkih, prtičkih in stenah. To je enostavno v zraku že tisti hip, ko odpreš vrata v takšen (bivši) tempelj.
Ni problem šele takrat, ko zvezdica odpade, ker to je le posledica ustvarjalne, avtorske, kuharske, čustvene krize. Zato je na to potrebno misliti že takrat, ko zvezdic še ni(maš). Zato smo v priprave na naše mišelinke, ki prihajajo marca tudi v Slovenijo, vključili tudi slabo izkušnjo iz nemškega Črnega gozda. Kuhati je potrebno s čustvi, toda do sestavin, okusov in gostov, ne (le) do mišelink!
P.s. Nekaj dni po našem obisku v restavraciji Schlossberg je Jörg Sackmann na novinarski konferenci oznanil, da bo hotel tri mesece zaprt. V tem času ga bodo povsem prenovili. Investicija bo znašala več kot 10 milijonov evrov.
Zvezdice v Črnem gozdu (1)
Zvezdice na češnjevi torti (2)
Ne sveti vsaka zvezdica (3)
Kako se bere z gum (4)
Vse slovenske mišelinke (5)
Koliko stane mišelinka (6)
Zvezdice jejo z žlico (7)
Vprašanja in odgovori o mišelinkah (8)
Tags: chefi, Jörg Sackmann, michelin, Nico Sackmann, Schlossberg, visoka kuhinja, vrhunsko, zvezdice