O dobri smuki vedno bolj odloča dobra hrana – Tako kot mora imeti smučišče modre, rdeče in črne proge, mora imeti tudi kuharje za zrezke in šmorn ter chefe za zvezdice in srčke
Piše: Uroš Mencinger
Nihče se več ne gnete rad v dolgi vrsti pred škripajočo enosedežnico, na vrhu katere te pred amputacijo prstov na rokah in nogah reši le čutara domačega sadjevca v prsnem žepu od dedka podedovanega anoraka, preden se ti na lesenjače zapika dovolj snega, da lahko celo z Vitranca kar smukaš do doline. Vsi raje s toplo zadnjico od grelnih blazin osemsedežnice v topli bundi po zadnji francoski modi po široki snežni avtocesti, na kateri pred teboj ni nikogar, za teboj pa se le praši, zakarvajo do brunarice, iz katere se dišeče kadi. Tudi smuka ni več tisto, kar je včasih bila.
Ker je zima, ker je na smučiščih sneg, ker imajo otroci počitnice, bomo tokrat flambirali po smučarsko. Kakšna in kje je dobra smuka? Odgovor je vedno manj odvisen od snega in vedno bolj od – hrane!
Sladka mineštra
Koča Bamby ima svojo ekološko kmetijo Lüch de Tlara, zato je na smučišču, ki ponuja užitke tako iz smeri La Ville kot iz San Cassiana, poznana po ekološkem mesu. Ko pa se Bambyjevi gostje na sončni terasi, ki pogleduje proti okoliškim dolomitskim vršacem Ciampai, Piz Sorega, Bioch, Conturines in Lavarella, najejo zrezkov in stejkov, si za sladico najraje naročijo šmorn. S tem se, torej, Bamby ne razlikuje veliko od drugih smučarskih koč, vseeno ali vanje vodi lakota smučarske popotnike med kroženjem po Sellarondi, največjem smučarskem krogu na svetu, ali jih zvečer čaka pogrevanje domače sarme v apartmaju smučarskega središča kjerkoli na evropskem zemljevidu priljubljenih smučarskih počitnic povprečne slovenske družine.
Bamby sicer nima največ sonca, tudi ne najboljše lokacije, in svojega ekološkega mesa tudi ne zna speči tako dobro kot to naredijo nekaj kilometrov stran z bržolami in florentinci znanega toskanskega mesarja Daria Cecchinija, ko po dobrih sedmih kilometrih spusta z Langazuoia zarobite pred smučarsko kočo Scotoni. Toda vseeno morate (tudi) v Bamby! To zimo ob šmornu, namreč, ponujajo za sladico tudi sadno-zelenjavno mineštro Tomaža Kavčiča, svetovno znanega slovenskega chefa z dvorca Zemono (Gostilna pri Lojzetu)!
Več o smučanju v Alti Badii je v potepu – tukaj.
Chefi na snegu
Koča Edelweiss v Colfoscu – tukaj – ima dve terasi, ki sta seveda obe obrnjeni proti soncu. Razlika med eno in drugo je približno takšna kot je med črno in modro progo … Na manjši terasi vam, torej, natakar prinese krompirjeve njoke z jelenovim ragujem in dimljeno rikoto, ki jim mehkobno čvrstost dodaja še polenta, na večji pa si greste sami v kuhinjo po špagete z mesnim ragujem. Njoki so za dva srčka, toda špageti stanejo pol manj. Takšna je dandanes dobra smuka!
Zakaj se Bambyjevi kuharji ”mučijo” z ”brunoazno-miniaturnim” (brunoise = enakomerno zrezano na zelo majhne kocke) rezanjem kumar, bučk, stebelne zelene, korenja, zelenih paradižnikov, borovnic, jagod, malin, pomaranč, melon, jabolk in pasijonk, po navodilih slovenskega chefa, če pa je jasno, da bo večina gostov še vedno naročala šmorn, za katerega zna Bambyjev chef miže v zraku obračati debele palačinke?
Zakaj že deset let v Alti Badii vsako leto povabijo po deset svetovnih chefov – več o Smučanju z(a) okusom je tukaj -, da smučarskim kočam ”prodajo” po eno svojo jed? Zakaj eno največjih in najbolj znanih smučišč na svetu, ki ima vedno (in) najboljši sneg, kjer ni čakanja pred sedežnicami in gondolami, kjer lahko smučaš z Marmolade, najvišje gore Dolomitov, skačeš po snegu kot Filip Flisar in se ti po ravnini ni potrebno poganjati, ker te vlečejo konji, tako trudi s kulinariko?
V Alti Badii so skrb za sneg vzeli iz božjih rok in jo predali strojem, skrb za dobro hrano pa ravno obratno, vzeli so jo strojem in jo prepustili chefom. In zdaj se smučarji odločajo, kje je najboljša smuka po tem, kje se dobro je!
Malica med seraki
Kje je, torej, najboljši pršič na svetu? Po mojem v Utahu, ker so smučišča višje kot v Evropi, Američani pa imajo še to lepo smučarsko navado, da svoje proge delijo na tretjine, na eni se po kucljih prevračajo najraje tisti, ki ne znajo smučati, na drugi vsi uživajo, ker so kot avtoceste, na zadnji pa smučarske ”dobrojedce” vsako jutro pozdravi sveži in deviški pršič.
Kje je, torej, najlepši smuk z gore v dolino? Že omenjeni Lagazuoi ni v konkurenci zaradi 1130 metrov višinske razlike in 7,8 kilometrov smučarske dolžine, temveč zaradi dolge vrste, ki se točno ob dvanajstih nabere pred roštiljem Christiana Agreiterja in ne usahne do večera. Toda res nikoli ne bom pozabil tistega ”lančpaketa”, ki so nam ga v nahrbtnike zložili v hotelu v Courmayerju, preden smo z Mont Blanca odsmučali v Chamonix. Trajalo je ves dan, pa je bilo za malico med seraki pod najvišjo goro Evrope le malo klobas in nekaj jabolk. Toda, ko smo se naslednji dan spustili na italijansko stran, po celcu, ki so ga množice turistov že pred dnevi presmučale, so eni doživeli največjo smučarsko moro v življenju, drugi pa smo naredili še eno rundo. Kaj ni tako tudi pri hrani?!
