Ostanimo zdravi, čeprav cepiva še ni, so pa že recepti (24): virusno razmišljanje o relativnosti časa, ki ga imamo sicer vsi enako, le pri hrani ga merimo vsak drugače
Piše: Uroš Mencinger
Odkar smo šli v karanteno, ves čas pogledujem na uro. Se je pokvarila? Moja se sicer ni ustavila, a začela je teči dosti počasneje. Imate tudi vi kar naenkrat več časa? Ima ura še vedno 60 minut? Ali pa je dan dobil naenkrat več ur? Corona življenja ni zaustavila, ga je pa upočasnila. Vsaj nekaj dobrega …
Ker se nam virusi dogajajo ravno zaradi tega našega divjanja, kljub naravi, ki nam postavlja vedno več znakov za omejitev hitrosti, in ker prehitevamo življenje, čeprav v nasprotni ovinek in pri polni črti na naši poti, se nam je moralo zgoditi vojno stanje, da smo spet začeli gledati na našo biološko uro. Se zato lahko začnemo končno pogovarjati o elementu časa, ki je pri hrani zelo pomemben, a smo ga doslej tako zanemarjali?
Vegetarijanski burger z bučkami in sladkim krompirjem
Kolikokrat jih je mulc slišal zato, ker se mu je preveč mudilo, k igračam, prijateljem, na dvorišče, samo stran od dolgočasne mize, za katero je bilo toliko nepotrebnih pravil. Ker ga niso naučili moliti, da bi se medtem vsaj malo shladilo, je moral najprej pihati, da se ni opekel. Če je bil lačen, da je kar pogoltnil, so mu šteli, kolikokrat mora pregrizniti in koliko časa žvečiti. Ko pa ni bil lačen, je moral jesti še za ”mamico, pa očija” in celo sorodstvo. Ves čas so mu, skratka, govorili: ”Počasi jej! Hitro ni zdravo,” a če jih je poslušal, se je na koncu zjokal, ker ni bil zlata ptička. Namesto, da bi mulc užival v otroštvu, se mu je mudilo v puberteto, da je lahko izgubil nedolžnost s hamburgerjem. Priljubljenost hitre hrane je posledica napačne vzgoje, ki ji je bolj pomembno, da se pri jedi drži nož in vilice v pravi roki, kot pa to, kaj se reže in nabada.
Seveda je pomembno, da hrane ne hlastamo, goltamo, požiramo v celih kosih in ne mečemo vase kot premog v peč. A ni res, da je potrebno vsak kos šestkrat pregrizniti in s tem zmleti kot hrano za dojenčke! Želim povedati, da je zmotno preštevati nekaj, kar je potrebno okušati. Če bi bilo dovolj že računstvo, bi se prehranjevali s tabletami, pilulami in formulami. Pomembno je, kaj se zgrize, ne pa kolikokrat! Pomembno je, kaj se je, ne pa kako. Pomembno je, koliko časa jed ostane v spominu, ne kako počasi/hitro smo jo pojedli. Čas je pomembna sestavina kakovostne prehrane!
Dobro razveseli, ne (le) napolni
Solatni bife v obcestni gostilni
Eni še zmeraj mislijo, da se reče tistemu, kar ne pride naenkrat na mizo, vhod. Najbrž zato, ker nimajo radi, da predolgo hodi. Češ, ”vstopi, ne pa, da se obiraš (pred mojimi vrati).” Takšni so zato ljubitelji ruskih bifejev in švedskih miz, kjer se vsi naenkrat postavijo v tako dolgo vrsto, da je logično, da ne bodo čakali za vsako jed posebej, zato si nabašejo vse, naenkrat in na en krožnik. Češ, prihranek časa! Manj časa v vrsti, več časa pri jedi. Pa kaj, če je ta jed ”cuvee” hladnega, toplega, sladkega, slanega, morskega, svinjskega, mastnega, mokrega, suhega. Zato pa bifeja tako hitro zmanjka. Ker si vsi nabašejo čim več, da bodo čim dalje jedli.
Ravno obratno pa razmišljajo pri mizi, ko jih strežejo v hodih. Takrat jim vse predolgo traja, na vsakem krožniku pa jim je premalo. Zakaj?
Predolgo jim traja, ker jejo prehitro, iz enakega razloga pa jim je tudi premalo! Kar ”končno” dobijo, namreč tako hitro pojejo, da dobijo občutek, ”kako je malo”. Zato nikoli ne izvejo, da je dovolj šele takrat, ko je konec, saj do tja nikoli ne pridejo. Zaradi hlastanja, goltanja in metanja vase omagajo že na polovici, a to le zato, ker se jim ”ne ljubi tako dolgo jesti”.
Več hodov ni le razlog za višjo ceno, v kar so mnogi, tako gostje kot njihovi gostitelji, zmotno prepričani. Več hodov je zaradi okušanja! Le okušanje – ne pa gledanje na uro, ki ni slučajno na vsakem telefonu -, pa lahko pri hrani pripelje do uživanja!
Če si lačen, ješ hitro. To je nagon, zaradi katerega se ne razlikujemo od živali. Razlikujemo se šele takrat, ko začnemo jesti (in kuhati) počasi – tako da začnemo uživati.
Če se nasitiš le ene jedi, poješ prehitro. Takrat misliš, da si zadovóljen, a v resnici si le zadovoljèn. V prvem primeru gre za uživanje, ker nas odobrovólji; v drugem za potešitev, ker zadovolji le lakoto. Zato mora dobra hrana razveseliti, ne pa le napolniti!
1 in 1 ni nujno 2
Juha, cvetača, kapesanta lešniki v meniju Tedna restavracij (Galerija okusov)
Takšno časovno dojemanje hrane, ki se ne meri v minutah, temveč v nasmehih, povzroči, da se tudi tehtnica, ne le ura, drugače odziva.
Gre za to, da si je za hrano potrebno vzeti čas! Če si ga ne vzameš, poješ (naenkrat) manj, a se zato bolj rediš. Zato pa pravim, da pri hrani računstvo ni dovolj, oziroma, da je 1+1 sicer 2, a ni nujno.
Ker se jim mudi, oziroma, ker so zelo lačni, zaradi tega pa jim je vseeno kaj, kako, zakaj (jejo), samo da je krožnik poln, je na začetku vedno juha, ker je iz jušnika in je še za repete, potem pa čim večji kos mesa, ker ”sladice ne bom, sem na dieti”. In potem jim ni jasno, zakaj bo jutri na tehtnici spet več, ne pa manj.
Ker so radovedni, se jim pri hrani ne mudi. Vedno isto juho raje izpustijo, zato pa imajo radi pozdrav iz kuhinje – zakaj pa ne tudi doma?! -, po njem začnejo zares s hladno predjedjo, šele nato je lahko juha, a vedno drugačna, vedno sezonska, vedno bolj osvežilna in manj nasitna, kar ji da apetit za še eno toplo predjed, najraje čim bolj zelenjavno, in šele po njej, se nadaljuje z glavno jedjo, ki pa je lahko v dveh delih, najprej vodnem, potem kopenskem, in ko se prvi že zdavnaj predajo, drugi z največjim zanimanjem pričakujejo sladek finale. Prvi so pojedli manj, a so zato vedno na dieti, ker se ves čas redijo, drugi, ki so investirali čas, radovednost, koncentracijo in spoštovanje, so pojedli sicer več, a niso nikoli na dieti, saj je – nepotrebna!
Pirožki in dušena govedina z zelenjavo
Edini argument prvih bi lahko bil, da drugi preveč (prostega) časa porabijo za hrano. In zato jim zmanjka za drugo. Imajo vsaj v tem prav?
Čeprav čas merimo vsi z enakim koledarjem, je hrana dokaz, da je lahko 24 ur različno dolgih. Resda deset hodov traja najmanj desetkrat dalje od enolončnice (in tudi stane tolikokrat več), toda desetkrat na dan nekaj malega tu in tam vzame še več časa, predvsem pa stane še več – denarja, počutja, energije, zdravja.
V gostilni se to odraža tako, da ti je tam škoda časa (in denarja), zato izbereš ali hitri meni ali velik zrezek. Ker te eno in drugo le trenutno zadovolji (napolni), izbiraš takšne gostilne, kjer je meni še cenejši, zrezek pa še večji. To pa je možno le v gostilnah, ki slovijo po velikih porcijah, pogretih jedeh in pomanjkanju okusa. A točno to je značilnost slabih gostiln!
Doma pa se odraža tako, da ne moreš skuhati, ko prideš iz službe in ko ti nihče ne pomaga, štirih hodov. Lahko le nekaj odtajaš, pogreješ, odtrgaš, naročiš. Rumeni zabojniki so sicer prehitro polni, a zato vsaj nihče ni lačen. Jutri pa bom tako na dieti. Točno to je gnojilo za viruse (in druge zemeljske tegobe)!
Če je tudi vašo uro v teh osamitvenih tednih napadel virus, da teče počasneje, skušajte te pridobljene minute in ure vsaj dobro izkoristiti – za počasnost pri hrani! Ne le, da je zdaj več časa in ni potrebno le pogrevati (industrijske hrane) in naročati hitrih jedi, temveč je zdaj, ko se je vse drugo skoraj povsem ustavilo, čas, da upočasnimo še svojo prehrano.
Kuhajte počasi, saj jedi, ki so dolgo na štedilniku, v pečici ali v vodi (sous vide), ki počasi vrejo, se potijo in pečejo, so najboljše.
Jejte počasi, ker to ne pomeni, da je potrebno pri vsakem grižljaju do šest prešteti, temveč tudi, da se je dobro med vsakim grižljajem pogovarjati. Sicer nas te koronarne dni ne sme biti preveč za mizo, a nas je vseeno dovolj, da spet začnemo hrano okušati in ob njej uživati.
Virus bomo, seveda, premagali. A zakaj nam ne bi uspelo premagati še vsega tistega, kar ga je (posredno) povzročilo?!
Vsa nadaljevanja kuhanja v karanteni
Ostanimo zdravi: kuhajmo sami
Tags: čas, doma, hrana, jedci, karantena, korona, kuhanje, počasi, virus, vzgoja, zdravje
