Altrokè, zagotovo, kot v Istri, vendar ne na kmetiji, temveč v mestu. Altrokè je istrska kuhinja Čokove kmetije ob Ljubljanici.

Stara Ljubljana in stare mize na Starem trgu, kombinacija opeke in kamna pod starimi oboki.

Altrokè je gostilna, v kateri se družiš, ker želiš le nekaj hitro, dobro, preprosto, znano, po možnosti istrsko in primorsko, pojest. Ker za potešitev te želje na jedilnem listu najdeš dovolj odgovorov, kuhinja pa jih zna dovolj spretno pripraviti in lično zaviti, je Altrokè konoba, ki bi jo tudi Istra potrebovala.

Altrokè, jedača in pijača, čez pešpot pa vino in ribe, je tipična gostilna stare Ljubljane. Tukaj se od Mestnega do Gornjega trga izmenjujejo gostilne in gostilnice, ki jih družijo stari oboki in gneča na pločniku. Zato gostje ne izbirajo po ambientu, temveč ponudbi. Na ulici podobnih gostilnic, kjer se ne ve, kdo pije, kdo je, kdo pa trudi le sprehoditi mimo, je Altrokè posebnost zato, ker ponuja le znano. Istro, morje, vino, oljke, ribe in boškarina imamo vsi radi, zato gremo za vikend na izlet, med tednom pa v Altrokè.

Istrske konobe imamo radi zaradi oljčnega olja (Čok), ki nam ga takoj ponudijo s svežim, mehkim, penastim, domačim kruhom (fokača).

Kuli rdeče pese, čips iz korneta in zelenje rdeče pese. Brez pribora se moraš sicer znajti s kruhom, a pozdrav je dovolj okusen, da se veseliš nadaljevanja.

Bakala na opečeni fokači, porova krema, pol-sušeni paradižniki. Malo drugače kot povsod, a v pozitivno smer. Lepo ”mastnemu” bakalarju koristi opečena fokača, da ni le namaz, temveč jed, pravzaprav specialiteta. Tudi kuhinja pokaže, da je dovolj spretna, da klasiko dekorativno tako opremi, da ne koristi le očem, temveč tudi jeziku. Poveden primer nivoja za 1 srček, pri katerem je zadovoljstvo bolj pomembno od vrhunskosti. Ponjo, namreč, ne gremo v Altrokè.

Ugoden vtis pusti tudi tatar boškarina – ker ne tekmuje s klasičnim govejim tatarcem, temveč je zaključena jed. To ni tatar za deljenje ali posedanje, temveč predjed, ki se z mesom ne pretvarja, da je pljučna, s prilogami pa ne, da je obred. Ker ima meso več globine kot surovosti, priloga pa več okraskov kot začimbnosti, je tatar všečen tudi v ustih. Poslanstvo je opravljeno.

Tortelloni z dimljenim brancinom, postrvje ikre, hrenova krema, gozdna detelja. Bolj všečno-generično, kot pristno-istrsko.

Paccheri z ragujem divjega prašiča. Čeprav gre za ”golaž”, to ni všečno, temveč okusno in zato dobro. Dobri na zob paccheri, dobro, čvrsto in divje meso, ragu z decentno sladkobo borovničeve marmelade in s potrebnimi divjačinskimi začimbe. Ne potrebuješ več, da si zadovoljno sit.

Svinjski vrat Iberico pujsa, v svinjski masti pečen krompir, demi glace omaka, okisana solatka iz bele redkve, jabolka in orehov. Ker je ”naš” svinjski vrat nekaj povsem drugega, je španski upravičeno v istrski konobi, saj jedilni list z njim dobi – dober svinjski steak. Ker si želiš ravno to, da je meso, a malo drugače, da ni preveč, a dovolj, da si lahko še prihodnjič naročiš, a z več omake.

Pečena buča z albuminsko skuto, bučnim oljem, bučnimi semeni, bučno majonezo. Pohvalno, da je na jedilniku zelenjavna jed, ki pa ni dolgočasna, pusta, nedomiselna. Je tudi primerno sezonska. Pa še všečna, zaradi oblike, sestavin in okusa.

Figova krostata z limonovo kremo in svežimi figami. Po eni strani Carlova slaščičarna dobro dopolnjuje Altrokèjeve jedi, po katerih se prileže še nekaj sladkega, po drugi strani pa mu je konkurenca. Toda zato sladka … To so sladice, ki po imenu in tudi v vitrini ne vzbudijo radovednosti, toda zato se boš v Altrokè vrnil – zaradi njih! Figova krostata z iskrenim nadevom, živimi okusi in zadovoljnim mlaskanjem.

Tortice s sladkim polnilom med musom imajo tudi drugje,

jabolčne tarte prav tako, da sploh ne omenjamo tiramisuja in mueluja … Toda italijanski slaščičar je dodana vrednost Altrokeja!