Pod vrhom grebena, kjer teče državna meja, stoji skoraj na koncu prelepe vinogradniške doline, obdana z osončenimi trtami, vinska klet in turistična kmetija družine Valdhuber. Njen svetel les se zliva z zelenjem strmih vinskih leg in vabi na štajersko vinsko pokušino, okusno kosilo, ali, zakaj pa ne, na dopust v vinogradu.

Novo vinsko klet z nastanitvijo in kulinarično zgodbo so Valdhuberjevi 2013 postavili točno sto let potem, ko je leta 1913 v Svečino prišla iz Gradca Ema Huber, štiriletno dekletce, kot rejenka na posestvo, katerega lastnica je čez leta postala. Ko se je 1931 poročila s Francem Valdhuberjem, je ta vinogradniški priimek prišel v Svečino.

Vino predstavlja način življenja že četrti generaciji na Valdhuberjevi kmetiji. Družinsko posestvo vodi Bogomir Valdhuber – Mirč, ki poskrbi najprej za vinograde in klet, nato pa še za goste (na kosilu). Žena Dijana, ki skrbi za turistični del kmetije, je glavna v kuhinji, kjer ji že pomaga tudi hči Eva, medtem ko je sin Adam z očetom v vinski kleti.

Valdhuberjeva vina sledijo mednarodnemu slogu belih suhih vin s poudarjenim sadnim karakterjem in svežino. Vinogradi obsegajo 9 hektarjev. ”Vino je živa stvar,” pravi Mirč, ”dobro vino se naredi v vinogradu, s čim manj posegi v kleti.” Enako pa velja tudi za hrano (+ turizem), se strinja Dijana, ki zato za svoje jedi, ki so posodobljeno-tradicionalne, uporablja le lokalne, najboljše sestavine.

Poletna senca je pod krošnjami sredi vinograda, spomladi in jeseni je nadzor nad trtami s terase, ko je hladneje, je spodaj degustacijska soba, nad njo pa prostorna jedilnica. Ko pozdravijo z bučnim ocvrtkom z jogurtovo zeliščno omako, gospodar pa natoči mehurčke po izbiri, beli pinot v brut nature in modri pinot v penini rose, veš, da si prav prišel.

Spodaj v mestu bi rekli karpačo, a bi se zmotili. Rezine sočne lokalne govedine so marinirane z orehovim oljem, dopolnjujejo jih rukola, sir in oreščki. Iskrenost sestavin in priprave spremlja renski rizling, 2019, mladosten svež, dišeč po limonah in breskvah.

Zgoraj čez mejo bi rekli esihflajš (essigfleisch), a bi se tudi oni zmotili. To so pravi kosi kuhane govedine, ki so sočni in mehki v solati z dišečim bučnim oljem, a so tudi drugačni. Premočno čebulo, ki bi prekrila nadaljevanje, zamenjuje por, ki je naredil tudi všečno peno, jajce pa govedini ni za okras, temveč za solatno ”konkurenco”. Klasično in sodobno hkrati. Tako kot tudi sauvignon, 2019, ne le s travnika, temveč tudi iz zrelih, sočnih sadežev.

Brez goveje juhe ne gre noben gost s turistične kmetije, le da tukaj dobi za ”popotnico” še govejo rezino, za primerjavo mehkosti, sočnosti, tekstur skratka, med hladnim in toplim, predjedmi in juho.

Ker ima gospodar v kleti toliko vrst (belih) vin, je potrebno poskusiti še sveži beli pinot, 2019. Ni le saden, je tudi maslen, zato se ujame z ne preveč divjo česnovo juho.

Ker je vinogradu prijetno, se lahko kosilo podaljša. Za to poskrbijo ravioli, ki so po italijansko sicer polnjeni z rikoto, a nadgrajeni po Valdhuberjevo, z orehi in limonovo lupinico, v peni kozjega sira. Kaj še ostane mestu? Oziroma, ni za ”jamrat” … Ker je zraven sivi pinot z bližnje lege Jamertal, zorjen v 500-litrskih akacijevih sodih!

Po govejem uvodu nastopu kralj živali v ”tomahavk” kotletu. Svinjska zarebrnica se ”topi” na pireju pečenega (!) korenja, v družbi kandiranega koromača z drobnjakovim oljem. Dober zgled posnema tudi modri pinot, 2018, iz rabljenih barikov.

Ko te na turistični kmetiji postavijo pred sladko, a težko izbiro, saj v njej ni ne štrudlja in ne tiramisuja, ti je dokončno jasno, da moramo mestni več v naravo. Čeprav bi si takšno ”klasično” jabolčno pito, ki jo bogatita jabolčni tatar in liker pečenih jabolk, želeli na Gosposki, je prav, da je ponjo potrebno v tako strmi breg (obisk priporočamo peš ali s kolesom)!

Kar velja za pito, velja tudi za ajdove štruklje, ki so jeseni, seveda, kostanjevi, z orehovim sladoledom in borovničevo omako!