O poslušanju radijskih reklam in osmrtnic med degustacijskimi sprehodi po naših gostilnah.

Piše: Uroš Mencinger

Ves čas se oziram preko ramena. Ves čas imam občutek, da mi nekdo sledi. Ves čas se mi zdi, da me gleda – veliki brat … Preganjavica? Primer za psihiatra? Ne, le radio ne sodi v gostilno!

Zakaj?

Pravzaprav bi mu moral biti hvaležen. Ko jem, mi servira borzna poročila. Z njegovo pomočjo bom nekoč morda obogatel … Ko pijem, mi sporoča, kje me čakajo v zasedi. Z njegovo pomočjo lahko pijem in vozim … Ko se veselim v gostilniški družbi, me razžalosti z osmrtnicami. Z njegovo pomočjo lahko predzadnjo stran v časopisu preskočim … Ko bi rad poslušal mirno glasbo, mi vrti hitre, ko bi rad tišino, se mi dere na uho. Z radijsko pomočjo sem iz gostilne hitreje doma!

Za stole, mize, lonce in zidove se gostilničarji zadolžijo za težke milijone in družinske rodove, ko končno med nove stene in za svečano pogrnjene mize, na katerih so, seveda, čisto novi krožniki, sedejo gostje, se oglasijo fanfare, da se s podstrešja privlečeni in odprašeni Slavici začnejo tresti membrane. Nove stene namreč potrebujejo domačnost, zanjo pa bo poskrbel stari radio z napovedovalcev najnovejših novic. V 21. stoletju, ko ima vsak v žepu ob črtni kodi še cel svet, z vsemi njegovimi problemi, vojnami in pandemijami vred, ”fine” gostilne še vedno uporabljajo kandelabre za informiranje nevednega prebivalstva. Gostu se sicer zatakne kost v grlu, toda zato je natakar na tekočem z dnevnimi dogodki. Nič hudega, če ne ve, kaj je danes za kosilo, bo že kuharja vprašal. Glavno je, če že ni razgledan med vini, da je razgledan po svetu, in če je že gost zato na suhem, da je natakar ves čas na tekočem. Saj ste tudi vi, kajne, tri mesece varčevali, da ste končno zbrali dovolj za valentinovo prav v tej gostilni, ker veste, da vam bodo med vsakim hodom chefovega degustacijskega menija sporočili najnovejše novice z rusko-ukrajinske fronte.

Pa saj nas veliki radijski brat ne gleda le v gostilnah. Na smučišču me sledi v vsak zavoj, ko zavrtim telefonsko številko, me ob čakanju na sogovornika kratkočasijo z radijskimi reklamami, v vsaki trgovini mi sporočajo drugačno vremensko napoved, ko bo pomlad, vem, bodo zvočnike montirali tudi na drevesa v parku, in ko bo temu kovidu končno zmanjkalo zdravih, bomo dali radijski virus v znak zmage le še bolj na glas. Zakaj?!

P.s.

Na Tednu restavracij je radio prepovedan!