Preprosto dobro (5) – Zakaj (in kje) v Benetkah, v najbolj turističnem mestu na svetu, lahko ješ (in piješ) tako dobro in cenovno ne-drago?! – Iskreni grižljaji, stoje in sede

Piše: Uroš Mencinger

Čeprav Benetke želijo omejiti dnevne obiske in bo zanje potrebno plačevati dnevno takso, bo majhna bombetka s porchetto v Da Lele po avtobusnem prihodu v doževo kolišče še vedno najbolj poceni najboljši sendvič na svetu! Za takšen start v beneški potep je tudi čakanje v dolgi vrsti pred množično oblegano bacareto nasproti avtobusne postaje na Piazzale Roma prijetno opravilo. Za to gre: zakaj v najbolj turističnem mestu na svetu lahko ješ (in piješ) tako dobro in cenovno ne-drago?!

Da Lele

Da Lele sendviči za 1,50

Da Lele je beneška institucija, ki jo moraš obiskati, pa čeprav zanjo ne moreš rezervirati, tako kot (za) Doževo palačo, po internetu. Ne nazadnje, vse tiste velike slike na stropih vseh tistih ogromnih soban si lahko brez bolečin v vratu ogledaš tudi iz domačega kavča, tiste hrustljave drobtine pred Da Lele pa si lahko z beneškimi golobi deliš le v živo. Vseeno pa ”najboljši sendvič na svetu” stane le 1,50, in ombra kozarček le 1,20!

To ni možno le zato, ker proda Da Lele takšnih sendvičev vsak dan vsaj tisoč, temveč še bolj zato, ker je tik zraven še Arcicchetti Bakaro, kjer imajo cicchettiji sicer le klasično spodnji kos kruha, a na njem je čez lardo še balzamična krema. Ne le na tem campo-trgu, ki jih je v Benetkah toliko, da jih nihče še ni uspel prešteti, kaj šele vse obiskati, na vsakem je kakšna majhna bacara z majhnimi sendviči, ki jih moraš poskusiti!

Turistični cichetti

Seveda, lahko se pelješ z vaporettom vse do Burana, ki je znan po svojih živobarvnih hišah, pa v trenutku ”slabosti” tudi v laguni podležeš količini (številu kruhkov v vitrini in popustu, če jih naročiš šest), namesto kakovosti. Ampak vsaka izkušnja je za nekaj dobra, in zaradi te nikoli več ne boš naročal cicchettijev s pobarvanim kruhom in atlantskim lososom. Vseeno so Benetke predvsem turistično mesto, zato je v laguni vedno preveč turistov, ki tako radi preprosto slabo jejo … Pustite njim količinske kriterije in se sami raje posvetite kakovostnim.

Selekcija grižljajev iz Venisse

Venissa, cicchetti

Z Burana se zlahka in kar peš pride na otok Mazzorbo, na katerem je ena najbolj znanih beneških restavracij, Venissa. Ni le znana po mišelinki, temveč tudi po svojih vrtovih. Zato ni potrebno v restavracijo, saj ima Venissa prav na robu ogromnega vrta, na katerem se mešajo zelenjavne grede z vinogradniškimi vrstami in nasadom vrtnic, tudi osterio, preprosto dobro gostilno. V njej šele spoznaš, zakaj so cicchettiji marsikje po Benetkah tako dobri.

Osteria Venissa ponuja sicer tudi chefovsko-preprosto-dobre menije (4 hodi za cenovno znosnih 70 evrov), vseeno pa na terasi, s katere lahko ”loviš” neposredno iz morja ali z vrta, kar je pozneje na krožniku, priporočam Venissino selekcijo grižljajev (50 evrov). Nikjer, namreč, ne piše, da morajo biti beneški grižljaji, cicchettiji, v podobi obloženih kruhkov, na ”francozu” z različnimi namazi, oblogami in dodatki, kot v večini bacar in bacaret, ali majhnih sendvičev, kot v Da Lele ali v znani bacari Al Merca’ na beneški tržnici, kjer se z njimi (in kozarčki) krepčajo tako branjevci in ribiči, kot lokalci in turisti. Venissini grižljaji so antipastiji na servirnih pladnjih, z rezinami vedno sveže drožaste fokače, ki jo nato oblagaš po lastnem izboru s sardelami v okisanem šavorju z zelišči in šalotko, bakalarjem Mantecato s poudarjeno morsko maslenostjo, sipicami z goriško rožo ali (zdaj) z zelenim radičem, slanino ombrine z gobami, humusom čičerike s sezamom in črnimi olivami, cipljevo bottargo s cvetnim prahom, sipinim tatarjem z limono in baziliko, surovimi severno-jadranskimi škampi in južno-sicilijanskimi rdečimi kozicami. To je preprosta zmaga sestavin, ki so tako dobre (in vrhunske), da jih kuhar le ne sme pokvariti!

Vino vero vinski bar

Venissa, seveda, ni preprosta bacara, saj nima le mišelinskega chefa, ki tudi kuharje v njeni bolj preprosti ošteriji uči, kako kuhati vrhunsko, čeprav na preprosto-dober način, temveč ima tudi svoje velike vrtove, na katerih v vsakem letnem času bohotno raste, kar vrhunsko obogati vsako ribiško srečo (dnevni ulov) iz lagune, na kateri ta zelenjava plava. Toda tudi veliko grižljajev po Benetkah, pa če se nanje ustavimo čez dan v čiketerijah ali bakarah, ali zvečer sedimo v oštarijah in gostilnah, se ne oskrbujejo le z beneške tržnice, na kateri se dobi ”vse”, temveč tudi res iz beneške lagune in prav tako z zelenjavnega otoka nasproti Benetk Sant’Erasma.

Zato v Canareggiu, kjer je Al Timon za meso, Antica Mola pa za ribe, vinski bar Vino Vero ni znan le po naravnih vinih (tudi slovenskih), temveč ob njih tudi dobro grizljaš. Zato je okrog Rialta sicer ogromno kramarije in v Le Calandrovem bistroju Amo v palači Tedeschi sedijo le Azijci, ki so prej dolgo stali na mostu v vrsti, da so se lahko samo-slikali, toda bacara All’ Arco je vseeno stalnica, kjer grižljaji kljub dolgi vrsti in z vinom vred nikoli ne razočarajo. Pa čeprav so le obloženi opečenci, z dimljeno tuno, bakalarjem, gorgonzolo z inčuni, pršutom in zeliščnimi namazi. Ampak čakanje v vrsti nanje je vedno polno sline, ko gledaš, kako jih delajo sproti in upaš, ali bo še ostal zate kak rižev arancin s sipinim črnilom.

Al Arco

3 namigi: Stappo, Gigio in Pietra Rossa

Če so vas čez dan od stanja in čakanje zabolele noge, še nekaj namigov, kam zvečer v Benetkah ko so najlepše, ker so najbolj mirne in prazne, sede.

Stappo, fritto misto

Stappo v San Polo je enoteca con cucina, kar pomeni, da bodite radovedni pri (naravnih) vinih – pozor, že pri vratih piše: ”No spritz!” – in se prepustite chefu pri jedi. Ko boste rižoto z omako travnega glavača, ki ga nevedni ribiči, ko lovijo kar s pomola, mečejo nazaj v umazani mandrač, tako veselo pomazali, ker je v njej ostalo vse najboljšo te sicer manj vredne rib(ic)e, vam bo ob naslednji steklenici poslal na mizo še ostanke kar v veliki kozici, da jih boste pomazali z obliznjenimi prsti.

Vini da Gigio, polenta in moeche

Do Vini da Gigio v Canareggiu sicer najlažje najdete po Stradi Nova mimo MacDonald’sa, ampak naj vas to ne moti. V stari tratoriji sicer kuhajo kar za šankom, ampak zato res preprosto dobro: ocvrte moeche gole rake na beli polenti, fritinirane bučkine cvetove polnjene z bakalarjem, velike in majhne pokrovače na žaru, rižoto z majhnimi lagunskimi rakci, fritto misto z mehkužci in zelenjavo, predvsem pa – klapavice v buzari! Pozabite na kruh, česen in vino, saj je omaka tako preprosto paradižnikova, da ni le dobra, temveč doživetje.

Pietra Rossa, ostrige in vino

V Castellu na ulici nad glavami visi perilo, v Pietra Rossa pa je prostor le na vrtu, kjer ima kuhar žar kar v uti. Tukaj je prava izbira Fa’ ti, v beneškem dialektu kot želiš, saj je to novi projekt Andree Lorenzona, ki se je proslavil s filozofijo iskrene in preproste kulinarike v sozvočju s prav takšnimi vini – oče Mauro je beneška vinska legenda – že v CoVinu. Torej enološko, ekološko, pristno in ”le” preprosto dobro, od surovega pozdrava s svetega Erazma, preko ostrig na žaru s pistacijevo kremo in baziliko, ciplja na ričoti, pečenih sipic s puntarello (belušno cikorijo), do ”cassata” kreme iz bivolje rikote s sezonskimi marmeladami, mandlji, pistacijo, čokolado, kavo in kandiranim sadjem.