O 40-dnevnem postu in o dietnem trpljenju namesto dobrojedskega uživanja

Piše: Uroš Mencinger

Prejšnjo sredo sem vas zaprosil: ne hujšajte na zimskem dopustu. To pa vas prosim, da se pozimi ne postite. Ker tako prazne kot so gostilne (bile) januarja, pa že dolgo ne. Je kriv le covid ali pa ste že vsi na 40-dnevnem tanjšanju? Ker smo virusa siti že v dnevniku, sem sem se spomnil, da sem o postu že vse napisal (glej P.s.). Ravno zato pa raje preberi ponovno, kot pa da se spet pustiš/postiš!
Glede posta imam ob petkih raje morske žabe, pa čeprav so grdobine, kot žabje krake, pa čeprav se jih pri Žabarju ne branim; za pepelnico pa bom srček raje podaril polenovki v panko drobtinah, pa četudi bo s kostmi, kot pa krači, čeprav jo zadnje čase modna sous vide, kar pa je vedno boljše kopati brez kosti. Sicer pa verjamem v matematiko.

Zakaj?

Pomazana skleda

Živimo, namreč, prekratko, da bi se postili! V primerjavi z večnostjo in vesoljem imamo za uživanje tako malo časa in prostora, da ga je škoda zapravljati z – omejevanjem.

Za vas sicer ne vem, a sam ne morem piti kave na tešče in če čez dan še vsaj enkrat ne zagrabim jedilnega pribora, me pograbi lakota. To pa pomeni, da je glede na to, da tretjino življenja prespim, vsaj toliko ur pa hoče zpiz še vedno vsak dan, da delam zanj, za tisti majhen preostanek velika konkurenca med obema, ki ju ljubim. Še sreča, da ima tudi žena enak odnos do nje (hrane, seveda) kot do mene.

Ne, post ni zame. Zato, ker to ni nič drugega kot še ena – dieta! Te pa sovražim, ker tudi sicer nimam rad nobene stvari, ki si jo pametni izmislijo za bedake. Zato se ne pustim in ne postim!

Včasih so se postili, ko je v shrambi zmanjkalo zaseke in tistega, kar je v njej prezimilo, na vrtu pa kurenti še niso priklicali pomladi. To je bilo takrat, ko smo vsi bili še nori kmetje, ki smo imeli debel krompir le takrat, ko nam koloradski hrošč ni vsega pojedel, meso le takrat, ko ni Liska dojila, in ribe, ko je bilo v potoku za hišo dovolj vode s planin, na katerih so se pasli siri. To je bilo, torej, takrat, ko je bil post še užitek!

Potem pa smo zgradili ceste, izumili katodno cev, izgubili strah pred letenjem ter se preselili v mesta. Na začetku je še šlo. Vsak vikend smo šli k sorodnikom na deželo in si nabasali prtljažnike fičkov z jajci, zaseko in klobasami.

A potem je babice zvilo v križu in naenkrat ni bilo na deželi več nikogar. Tam, kjer so bila polja, smo zgradili tovarne, in tam, kjer so rasla drevesa, smo zgradili blagovne centre.

Prava hrana je postala industrijski izdelek, z njo pa suhost usoda manekenk in smučarskih skakalcev. Ker se v tovarne ni dalo stlačiti visokogorskih pašnikov, na katerih bi se čez poletje pasle krave, smo izumili marketing, ki je hrano preimenoval v strup, gorske dišavnice pa zapakiral v jutranje tablete. Tako je post postal dieta, z njo pa, torej, modna zadeva.

Ker imajo vsi avtomobili že navigacijo in vsi telefoni že aplikacijo, je zdaj zato popularno, da je vsega čim manj, glutena še posebej in hrane kar na splošno. Le rezultat, čim bolj se postimo, je vedno debelejši.

Zato jaz le jem! O hrani pišem, hrano slikam, hrano prebiram, hrano sanjam, hrano kuham. Vse to pa ”le” zato, ker v hrani uživam! In v tem je cela poanta. Nehajte se postiti in nehajte biti na dieti. Kupite si psa ali pa si ga sposodite pri sosedu. Ne jejte rib le v petek, temveč le takrat, ko jih ribič ne vrže nazaj v morje! Ne jejte mesa le takrat, ko vam to dovolijo običaji, navade, vera, župnik, mama, denarnica in zamrzovalna omara, temveč le takrat, ko vam to dovoli okus! Torej, samo, če ga zelenjava sprejme kot dodatek, če ga recept potrebuje kot začimbo in če ga je še ostalo kaj med rilcem in repom. Ne jejte sladkarij le, ko ste lačni, temveč le, ko ste siti! Kajti lačni ste, ko ste v stresu, slabe volje, razočarani, žalostni, osamljeni, na dieti in ko vas nihče ne vidi, siti pa ste potem, ko ste pojedli nekaj slano-kislo-grenko-umami-dobrega, zato popoln užitek, seveda, potrebuje še sladko. Ne jejte le nekaj, temveč vse, ne jejte manj, temveč ravno prav! Le tako ob hrani ne boste trpeli, temveč v njej uživali. Zato!

P.s.

Ta tekst sem sicer objavil že v Večeru v kolumni Ona on 5. marca 2017. Pa očitno ni pomagalo.