Najlepše pri pašti je, da je vselej drugačna, toda vedno tako sveže diši. Zato testenine iz vedno enakih in enako pogretih omak niso pašta! Zakaj tega preprostega pravila ne poznajo v naših ”italijanskih” gostilnah, kjer vsi ponujajo iste omake na enako dolgočasno-postani način? Iz tega sledi, da je dobro pašto potrebno skuhati doma. Potrebujete le dvoje: najboljše testenine, ki niso tiste, ki jih je na trgovskih policah največ, in najboljše sestavine, ki niso tiste, ki so zavite v trgovinah v celofan. Recept je s tem že znan – izberite picije, ker se kuhajo enkrat dalje kot špageti, saj bo omaka…

Spodaj rdeče, zgoraj zeleno, spodnje je kremno, a z ugrizom, zgornje je hrustljavo, toda s sočno sredico. Kaj je to, pa da ni rižota niti ribji čips? Če bi naredili špagete s paradižnikom in zraven ocvrli odmrznjene ribje palčke, bi bili vsi veseli, toda nihče ne bi posebej hvalil. Zato jih presenetite s testeninami v obliki riža, ki se kuhajo kot rižota v paradižnikovem soku, in repom morske žabe, ki se cvre v tempuri iz vodke, prosecca in bazilike! Šola okusov: kako iz ”fast fooda” in ulične prehrane nastane praznična jed. Meni septembrske gostije

Seveda, ni dvoma, čez klasične polnjene paprike, kakršne nas je naučila kuhati mama, njo pa njena, njo pa …, jih ni. Gosta paradižnikova omaka, mesnate in velike paprike, nadev iz mletega mesa in riža, da se sline cedijo. Poleti, ker so paprike domače, pozimi, ker hrana za dušo najbolj pogreje. Jed, ki se je ne moremo naveličati! Res? Mar ni čar polnjenih paprik ravno v tem, ker jih jemo poredkoma, ob posebnih priložnostih in v določenem (letnem) času? Bi jih imeli še tako radi, če bi bile na mizi vsak četrtek? In, kaj pa naj s paprikami tisti, ki ne…

Iz hladilnika vzameš klobaso, iz konzerve paradižnik, iz vrečke polento in iz slanice burrato. Vse je tako hitro gotovo, da moraš na koncu le še natrgati baziliko, seveda kar iz lončka na kuhinjski polici. Kuhati je res užitek, če veš kaj in znaš kako. Zato pa je Šola okusov!

Paradižnikova omaka je le iz paradižnika, a zanjo obstaja nešteto receptov. V tem je njen čar, saj se je zato nikoli ne naveličamo. Še posebej na testeninah! Toda zato tukaj nastopi tudi težava. Ker je le paradižnik, je pašta s paradižnikom le primo piatto, zato potrebuje še secondo … Vi in mi, kajne, pa vsaj med tednom nimamo časa za več hodov in za italijanska testeninska pravila. Zato smo primo in secondo združili. Če bi lignje le zamešali v paradižnikovo omako, bi bilo prelahko in še vedno bi bila le paradižnikova omaka. In če bi jo naredili zgolj iz ene…

Kranjska klobasa je za na vrh, kar pa tudi pomeni, da ni nujna, saj se da zgolj zelenjavno. Zadošča, namreč, da casoulet ni čisto navadna enolončnica iz sezonske zelenjave, med katero ima glavno vlogo fižol, že malo starega kruha … Naredite sami drobtine, žrtvujte skoraj cel lonček bazilike in dajte na vrh nekaj novega. Seveda pa sta, kot je v Šoli okusov že navada, vseeno dve pravili, ki se ju je potrebno držati. Ob zelenem fižolu mora biti tudi bel, ki je luščen in svež, če se odločite za kranjsko, pa naj bo tudi ta nekaj posebnega. Pri mesarju v…

Vse pripravimo vnaprej, tik pred zdajci le zložimo skupaj. Uspeh je zagotovljen, saj ima vse značilnosti klasične francoske pite, ki ima hrustljavo dno in sočen, kremni ter sadni nadev. Za Šolo okusov pa takšen tarte ni pomemben le zaradi svoje lepote in dobrote, temveč tudi zaradi – šole. Z eno sladico se naučite za tri … Prihodnjič boste dno spremenili v keks, ki ga bo potrebno le namočiti v tekočo čokolado, limonovo kremo, s katero bo potrebno obložiti še kakšno drugačno pito, in meringo, ki bo prišla vedno prav, ko biskvit potrebuje le rumenjake, za drugi dan pa ostane toliko…

V Šoli okusov nimamo radi dolgčasa, zato ne ponujamo receptov, ki jih vsi znajo, in jedi, ki jih povsod kuhajo. Toda včasih se tudi nam prileže ”klasika”. Takrat si zaželimo eno od – večnih jedi. To so jedi, ki so najboljše brez spreminjanja, dodajanja, moderniziranja. Najboljše pri teh jedeh je ravno to, da so vedno enake. Nobenih presenečenj nočemo, želimo si le ponovitev. A prav to je pri večnih jedeh največji kuharski izziv. Ker ravno takšne jedi povsod spreminjajo. Zato je takšne prvinske in večne recepte potrebno skrbno čuvati! Parmigiana di melanzane, zloženka jajčevcev in mocarele, s paradižnikovo omako in…

V Šoli okusov učimo, da je recept potrebno najprej do konca prebrati, šele potem pa se ga od začetka lotiti. A tokrat od tega pravila odstopamo – v vaše dobro. To juho je potrebno, namreč, najprej okusiti in jo šele potem skuhati … Saj nam sicer ne boste verjeli, da gre vse to skupaj, pa da je celo tako dobro, da boste vse druge recepte za paradižnikove juhe lahko kar pozabili. Kdo pa je že slišal, da se paradižnikovo juho začinja z ribjo omako? In kdo verjame, da praženi slani arašidi lahko nadomestijo pinjole v pestu? Pa da se tako…

Saj je čar piknika, da smo ob žaru v kratkih hlačah, za mizo brez prta in z jedmi brez receptov. Meso obračati zna pač vsak … Zakaj pa ne bi bilo enkrat malo bolj svečano? Zakaj ne bi po dolgem času rešetke na žaru tako očistili, da se bodo spet svetile? In zakaj ne bi imela tudi žar in piknik več hodov in najboljši servis? Torej bomo (mesno) klasiko tokrat (delno) izpustili in s slanino trdno ovili morsko žabo, ki se bo tako lepo in hrustljavo zapekla, vseeno pa znotraj ostala sočna, saj jo bomo pikantno premazali. In, ker smo…

Pri njih je goriška vrtnica, pri nas, v Solkanu, pa sukenski regut. Za vse pa je enako velika – trofeja! Goriški siljeni radič je za dobrojedca kot rogovi kapitalca za lovca. Dosti premalo ga je za vse, ki ga obožujejo. Zato je najboljši surov, kot zimska solata, ki ji zadoščata le najboljše olivno olje in kis iz najboljšega grozdja ali še boljšega vina. In le nekaj malega zraven. Tokrat smo najlepši (zimski) solati spekli rikoto, da pa ne bi ostali čisto brez mesa, smo vinaigrette še malo omastili. Pravšnja ponudba za čisto januarsko vest, ki želi novo leto začeti lažje…

Vzemimo polnjenim paprikam meso in kaj ostane? Nadokus! Ker nam ne verjamete, morate poizkusiti. Je še kakšna bolj preprosta jed, ki da še večji rezultat? Naj bo poleti ali že jeseni, kosilo bo sicer kratko, toda pookus bo dolg. Še daljši od podolgovatih zelenih paprik, ki jih je potrebno le prerezati po dolgem in sploh ne napolniti, temveč le obložiti. Feta je ovčja, paradižniki so tako zreli, da kar pokajo od umamija, in paprike so tako mehke, a še zmeraj tako sočne. Kdo sploh še potrebuje meso?

Ni ga poletja, v katerem ne bi dišalo po pečenih paprikah! Čeprav neradi gledamo nazaj, nam je to še ostalo z Balkana … Brez pečenih paprik, ki na žaru povsem počrnijo, da se lažje lupijo, nato pa so s česnom, peteršiljem, kisom in oljem lajšajo uživanje velikih količin čevapčičev, pleskavic, ražnjičev, kotletov, pač ni roštilja! Toda, če jih že pečete, zakaj jih ne bi še malo več. Če je danes roštilj, bo, namreč, jutri dobrodošla le solata. Če je bila solata včeraj balkanska, naj bo danes italijanska. Marinirane paprike, ki jim česen zamenja čebula, se razveselijo mocarele, ki je najboljša,…

Sprehod po sobotni tržnici napolni košaro z najmanj desetimi vrstami paradižnikov. Včasih je bilo le volovsko srce in le tisto, kar ni imelo imena, je pa vsako letos zraslo … Danes pa ima vsak paradižnik svojo obliko, velikost, barvo, celo vzorec, predvsem pa okus. To ni le umami, ker so eni bolj sladki, drugi bolj kisli, z olupkom vred so tudi grenki, in številnih ni potrebno niti posoliti, saj so tako mineralni. Skratka, paradižniki niso več dolgočasni. To pa je potrebno izkoristiti. Ne le vsak dan solata in ne le za ceno zimo paradižnikove omake. Naj bo čim bolj pestro…

Takšno zeliščno olje, ki zdrži nekaj mesecev v hladilniku, poleti velikokrat prav pride, posebej, ko zadiši z žara. Saj je večinoma dovolj, da čez pečeno meso, ki je nekaj minut počivali, da so se sokovi porazdelili in umirili, prelijemo le nekaj žlic dobrega olivnega olja, ki je že samo po sebi dovolj zeliščno. Če pa dobremu olivnemu olju dodamo še bolj izrazit nadokus posameznega zelišč, je tudi rezultat še za stopnjo bolj zadovoljen. Po enakem postopku lahko naredite zeliščna olja iz različnih zelišč. Ta recept smo uporabili v julijski gostiji na žaru – tukaj.