Za mesni del ni žar nikoli v dilemi. Možnosti je, namreč, res veliko, mleto, na kosti, iz fileja, na špili, iz marinade, s posipom, direktno ali indirektno, v celem kosu ali majhnih koščkih. Kaj pa priloga? Dolgčas, kajne! Recept za ”moje čevapčiče” zaupamo le oporoki in iz steakov delamo raketno znanost, toda zraven na žar vržemo vedno z enakim gibom le papriko in zraven v skledo zrežemo le paradižnikovo solato. Ste za spremembo? Ratatuj, ki…

Nekatere jedi je potrebno jesti doma. Zato, ker lahko paradižnike sam natrgaš, vseh barv in vseh oblik. Zato, ker na morju znajo ribe le polagati na žar, v gostilnah pa jih le prelivati s česnom. Zato, ker morje povsod družijo s preveč svežimi in preveč dišečimi vini. In zato, ker se le doma krompir v oblicah kopa v dovolj masla. Zato, ko doma ”ulovimo” takšen žabji rep, ga naredimo po svoje, z veliko paradižnika, čebule,…

Pečenje ima svojo moč. A ne le mesno! Spekli smo jajčevce in krompir, zraven natočili modro frankinjo in se na koncu ob polizanih krožnikih strinjali – takšnega pečenja ne zamenjamo za nobeno pečenko! Pri visokih temperaturah se razvijejo visoki okusi. S to trditvijo pa se ne boste strinjali zaradi polne pečice, temveč zaradi popolnih kombinacij. Meso jajčevcev se ujame z lastno kremo, šalotka se ujame s pečenim krompirjem, vse skupaj pa se ujema zaradi lešnikov….

Vzor nam ni bila naša juha, temveč japonska … Oziroma, zaradi vedno enake in iste goveje juhe, smo se odločili, da nekaj naredimo vsaj s kokošjo. In zato smo jo uporabili kot dashi, najprej za osnovo, potem pa za zalivanje. Nastala je enolončnica, ki ni dala novega pomena le kokošji juhi, temveč tudi artičokam. Saj jim je fino trgati liste in jih namakati v omako, toda zakaj jih za spremembo ne bi namočili kar celih?!…

Klobasa je lahko po vaši izbiri. A dovolite, da vam razložimo, zakaj smo uporabili italijansko salsiccio. Zato, ker imajo naše kranjske, pečenice, domače, od sorodnikov, prekajene in podobne klobase vedno nečesa preveč. Ponavadi sta to česen ali dim, pogosto oba hkrati. Kar, ne trdimo, da je slabo, oziroma, da ni dobro, toda potem se s prilogo res nima smisla preveč zamujati, gorčica je vedno v hladilniku, kislo zelje pozimi pa tudi. Toda v tej jedi…

Še vedno menimo, da je, ko se odločimo za brezmesno kosilo in za glavnega igralca izberemo belgijski radič, najboljša spremljava vitlofu pire krompir. Vitlof ali belgijski radič se, namreč, rad peče in takrat njegova nežnost, ki se izraža na neobičajen način, z grenkostjo in pikantnostjo, zato ob sebi potrebuje nekaj, da ”oplakne” (nadokusa) polna usta. A če vitlof gratiniramo, torej v pečici, ne pa karameliziramo, torej v ponvi, lahko tudi krompir dobi drugačno vlogo. Zato…

Kruh je za kosilo (kot sendvič) takrat, ko ni časa ali volje za kuhanje. A zaradi tega je le izhod v sili, ki iz toplega obeda naredi vojaško-hladni obrok. Zakaj ne bi bilo vsaj enkrat ravno obratno – kruh ravno zato, da je sveže spečen doma za kosilo?! In ker ste se potrudili z njim – čeprav je šlo hitro, saj kruha ni vzhajal kvas, temveč pecilni prašek -, se s ”prikuho” ni treba, zato…

V Alzaciji so v 16. stoletju prvič spekli slano torto, po vzoru kolača, zato so ji tako tudi rekli (iz nemške besede kuchen je nastal francoski quiche). Potem je torta iz krhkega testa, na katerega so zlili jajčni sir z veliko čebule, slanine in smetane postajala vedno bolj slavna in razširjena. Dokler ni bil čas, da smo jo malo ”popravili” … S porom je zdaj še bolj rahla (tudi zato ga najprej soparimo) in njene…

Pekli smo kruh, skuhali pa krpice … Ker je bil kruh iz kislega testa, nam je bilo škoda zavreči droži, ko smo jih pridno hranili po formuli 1:2:2. Zato smo ostanek droži zamesili v testo za testenine, ki so bile potem tako hitro kuhane, da smo morali pohiteti in mesno omako naredili kar iz klobase. Ker smo uporabili italijansko salsiccio, ki je začinjena z janežem, smo ji zraven narezali še sladki komarček (koromač). Šlo je…

Greva na nedeljski izlet, po gobe? ”Saj ne bova nič našla,” se ni z izleta hotela vrniti praznih rok. Tržnica je polna jurčkov, torej rastejo, se ni dal. Toda: ”Če veš, kje …”, njen pesimizem ni popustil. Pa greva le na izlet, v domačo gostilno na jurčke, je usahnilo še njegovo upanje o gobarski sreči. ”Jooj,” je zastokala. Kaj pa je? ”V gostilno na jurčke? Vsi delajo enake jedi, brez domišljije, preveč jurčkov, čebule, smetane,…

Vse, kar imamo najraje v enem receptu in na istem krožniku! Iz gozda so jesenski jurčki, dišeči in čvrsti. Iz morja so jadranske kozice, sladke in slane. Čisto svež in mlad pa je z zelenjavnega vrta fižol, ki je že oluščen, tako da ga ni potrebno namakati, saj se jurčkom in kozicam mudi, potrebujejo le malo, toda močne, vročine, da je na domači mizi jed, ki diši do sosedov, zavidajo pa nam jo restavracije z…

V slaščičarnah, še posebej francoskih, jih je polno. Zato, ker so tako raznoliko obložene, kar krade poglede in otežuje odločitev. Katero izbrati, če pa so vse tako lepe? Potem jih pa kupimo, kajne, preveč. Zakaj bi jih kupovali, če pa jih je tako preprosto speči?! Zdaj imate recept za krhko testo, ki ga morate le čim večkrat ponoviti. Saj ste z njim dobili le prvi predlog za nadev. Drugega pa boste ustvarili že čisto sami.

Če hoče na žar, se mora predati, torej roke gor … Na ražnju, ko se vrti, je lepo okrogel, na žaru, ko se peče indirektno kot v pečici, pa je sploščen. To pomeni, da bo hrbtenica šla za juho (ali osnovo), prsa, kar jih bo ostalo, pa za solato. Pomembno je, da ima žar pokrov in da je pod njim ves čas med 180 in 200 stopinjami. Na ta način boste jedli čez eno uro….

Pašta s krompirjem? Saj to ne gre skupaj, so prepričani povsod tam, kjer testenine utapljajo v smetani, mesni ragu polivajo čez špagete in na morske testenine ribajo parmezan. Kdor pa ima rad pravo, iskreno, torej južno-italijansko pašto, se ne čudi, temveč pravi: ”Pasta e Patate!” Krompir zanjo zreže na drobne kocke, jih popeče v najboljšem olivnem olju, nato pa dela omako kot rižoto. Na jugu so omake za testenine krepke in polne, okusi so izrazitejši,…

Za coq au vin moraš začeti včeraj, ne smeš hoditi v službo in piščanec mora biti kura iz Bresse. Če zadovoljiš vsem tem zahtevam, boš jedel najboljšega ”piščanca” v življenju in zraven popil tudi najboljši ter najdražji rdeči burgundec v življenju. Zaradi tega se nismo lotili originala, temveč njegove izpeljanke, ki se imenuje, torej, coq au Riesling. Pri vinu nismo varčevali, v službi nismo dali odpovedi in sinoči sploh še nismo vedeli, kaj bomo danes…