Gnudi niso njoki, ki so narejeni iz krompirjevega testa. Gnudi so cmočki, narejeni iz rikote, ki je narejena iz sirotke. Gnudi tudi niso testenina, ker so le nadev, okrog katerega nič ni. Zato so gnudi predvsem mehki, nežni in voljni! Za to mehkobo pa je potreben pravi recept. Preizkusili smo jih veliko, da smo na koncu sestavili tega, ki je najbolj prilagojen domačemu kuhanju, ima največ možnosti, da vam bo uspel in da bodo jedci na koncu rekli: ”Kako so mehki!”

Ni res, da mora biti na krožniku nekaj vedno mehko, kremno, penasto! Še več, tudi omaka ni vedno potrebna! Pa vseeno ni suho … Seveda, sočnost je potrebna in zato so ravioli polnjeni z rikoto. Klasika bi čeznje prelila omako, ki bi bila najbrž paradižnikova, hitrica pa bi jih povaljala v rjavem maslu z žajbljem. Tokrat ti ravioli niso klasični, saj so iz kostanjeve (in semolina) moke, torej paradižnik na njih nima kaj iskati, mudi pa se nam ne, saj smo raviole naredili na zalogo, zamrznjeni pa so kuhani enako hitro kot sveži, zato nam bo ostalo dovolj časa za…

V Alzaciji so v 16. stoletju prvič spekli slano torto, po vzoru kolača, zato so ji tako tudi rekli (iz nemške besede kuchen je nastal francoski quiche). Potem je torta iz krhkega testa, na katerega so zlili jajčni sir z veliko čebule, slanine in smetane postajala vedno bolj slavna in razširjena. Dokler ni bil čas, da smo jo malo ”popravili” … S porom je zdaj še bolj rahla (tudi zato ga najprej soparimo) in njene posledice so manj težke, s kozjim sirom ima več okusa in je bolj zdrava, z lešniki pa še – hrusta. S skledo jesenske solate je…

Recept za kuhanje rižote je preprost, toda ravno zato dobre rižote ni enostavno skuhati. Potrebno je dobiti občutek! Zato pa, ko ga enkrat dobiš in osvojiš, ga je škoda le za – riž. Ješprenjeva rižota – ričota – je že dovolj znana, da lahko gremo še malo naprej. Saj se piri, ko je v celem zrnu, reče tudi pirin riž! Z brstičnim ohrovtom tvorita idealen zakon,ki poskrbi za potrebne zimske vitamine. Če bo zraven burrata, ne pa mozzarela, se tudi nihče ne bo mogel pritožiti, da je preveč suho….

Danes nič mesa in čim manj dela, prosim! Torej bomo uporabili pečico, da nam ne bo treba stati pred štedilnikom, in v njej zelenjavo tako zapekli, da nas bosta karamelizacija (cvetače) in umami (parmezana) spomnila na hrustljavo zapečenost mesa. Kako preprosto je ”ustvarjati” nove jedi. Seveda, vse je bilo že skuhano in za ustvarjalnost je zato dovolj, da smo drugačni. Torej smo vsebino pekača na krožniku le zalili s ”solatnim” prelivom. Seveda, tudi tega smo naredili malo drugače – kot limonovo emulzijo….

Če so jajčevci podolgovati, gredo za parmigiano v podolgovati model za narastke, tako da jih režemo, kot lazanjo. Če pa so okrogli, gradimo iz njih stolpiče. Ti so primerni, če parmigiana ni primo – predjed, temveč secondo – glavna jed, ko je jajčevcem z mocarelo in parmezanom ”dovoljeno” dodati še meso. Zaradi tega tudi ni potreben model za narastke, temveč je dovolj okrogli za pite. Tudi to je pri kuhanju potrebno vedeti, kdaj pride na vrsto katera posoda-lonec-ponev-model; čim bolj raznoliko jih uporabljamo, tem manj je možnosti, da se nam izgubijo v omarah in na vrhnjih policah….

Je lahko kruh zvezda piknika? Lahko, a šele, ko se ga fino namaže, dobro obloži, hrustljavo zapeče in krepko odlomi, pa še potem ni zvezda v glavni, temveč v stranski vlogi. A brez njega se, res ne da. Zato smo spekli kruh, ki je že narezan, že namazan in že zapečen, zato je že sam zvezdnik, ki mu bo tudi najboljša klobasa (z žara) le spremljava. Pripravite se na to, da bodo vsi hoteli vedeti, kako se to naredi, a ne povejte jim, kako preprosto je, raje se pohvalite: ”Uf, tako je zapleteno, da raje ne poskušaj …” Ni(ma) vsak…

Pašta s krompirjem? Saj to ne gre skupaj, so prepričani povsod tam, kjer testenine utapljajo v smetani, mesni ragu polivajo čez špagete in na morske testenine ribajo parmezan. Kdor pa ima rad pravo, iskreno, torej južno-italijansko pašto, se ne čudi, temveč pravi: ”Pasta e Patate!” Krompir zanjo zreže na drobne kocke, jih popeče v najboljšem olivnem olju, nato pa dela omako kot rižoto. Na jugu so omake za testenine krepke in polne, okusi so izrazitejši, nasprotja so močnejša, kombinacije so bolj divje, krompir je zato dobrodošel. Privoščite si južno pašto!…

Po svoje je to solata, saj je s solatnim prelivom, pravim francoskim vinaigrette, ki je, torej, z gorčico iz Dijona. Toda potem je to solata iz pečice! Zakaj pa ne?! Ravno to je tisto, kar imamo tako radi v Šoli okusov – da (nam) ni dolgčas, da ni monotono in vedno enako, da hrana ni le za lakoto, temveč tudi za pogovor, veselje, razmislek, možgane. In za kaj takega so šparglji vedno najbolj primerni. Kateri recept z njimi je že to v Šoli okusov? Kaj bi šteli stare, če pa vsaka sezone poskrbi za toliko novih. Ker so aprila le…

Paradižniki in kruh so vedno, vse drugo pa doda vsaka sezona. Ribollita, toskanska gosta zelenjavna juha s kruhom, je stalnica, ker ji je vseeno, ali greje ali hladi, saj vedno predvsem odlično nasiti. To je juha, ki se ji ne moreš upreti, ker je sladka, kisla, sočna od paradižnikov, pekoča od roke, ki vanjo strese posušene čilije, umami od skorje parmezana, in gosta in lepljiva ter hrustljava in zapečena hkrati od kruha, ki je najboljši, ko je že star. Bistvo dobre ribollite je pogrevanje. To je jed, ki je (bila) ves čas na štedilniku, na začetku redka kot juha, na…

Mesa ni nihče pogrešal, ker ga je nadomestilo rdeče vino … Modra frankinja k zelenim špargljem? Ne iščite vina k posamezni sestavini! Saj ti cmoki niso zaradi špargljev, temveč zaradi celotnega okusa = nadokusa. In zanj so šparglji, tako kot čemaž, le trenutna, torej sezonska, spremljava. Da se lahko pije (tudi) rdeče, so krivci mavrahi, ki so sicer tudi spomladanski, a ker so v hladni pomladi še predragi, so dobrodošli lanski, torej sušeni. Ker jih je malo dovolj za velik učinek, na jeziku in v nosu, jih strukturno podpirajo majhni gojeni ostrigarji. A tudi sir, ker je mešanica žlahtno-plesnive gorgonzole,…

Čemaž je lahko tudi nadležen. Zrase ga za cel hrib ali pa se na vrtu razraste čez vse grede. In potem, ker ga je toliko, ga uporabimo preveč, da celo stanovanje smrdi po česnu … Toda, čemaž je prvi, ki naznani pomlad in ko moramo beluše in šparglje še težko čakati, je lahko čemaž kot dodatek že v vsaki jedi. Ker je mlada tudi špinača, sta zato primeren par, da spremenimo zimske jušne navade in z žlico zajamemo sicer še vedno gosto, toda lahko. Da ne bo preveč ”česna”, bodo poskrbeli cmočki, ki bodo hvaležno popivnali čemaževo pomladno energijo….

Pomfrit, ocvrt krompir, ki so ga za ene izumili Belgijci, za druge pa Francozi, je posvojil cel svet in iz njega naredil klasiko, ki jo jemo prevečkrat in pojemo preveč. To, seveda, izkorišča industrija, zato lahko pomfrit kupujemo v enako velikih vrečah kot pasjo hrano. Še odmrzniti ga ni treba, še v olju ga ni potrebno ocvreti, še iz krompirja, najbrž, več ni. Zato je potrebna sprememba! Poskusite s polento in parmezanom. Takšnega ocvrtga krompirja se ne da kupiti!

Za naše testo za pizzo z drožmi – tukaj – je potrebnih od odločitve do peke pet ur. Res je dobra, a kaj, ko si je ne moreš zaželeti šele, ko si že lačen. Tukaj nastopi pizza iz polente! Takšna zapečena polenta z nadevom italijanske zastave ima vse tisto, kar si želimo od dobre pizze. Le da je hrustljavost v koruznem zdrobu in ne v krušni skorji. Sicer pa tudi tej pizzi prepoznavni okus daje nadev, v katerem je glavna kombinacija karameliziranih paradižnikov in zapečenega sira, vse drugo pa je odvisno od želja jedcev in založenosti shrambe. Mi smo porabili…

Potrpežljivost, ki je nagrajena. Vsak list radiča je potrebno najprej po dolgem narezati na tanke trakove, in potem počez na drobne kocke. Razlika, ki se okusi. Drobne kocke, in ne trakovi, so potrebne, da z veliko parmezana in malo tekočine nastane kašasta jed, ki ni solata, ker je lahko predjed, da se lažje zdrži do mesa, ali večerja, da ni potrebno narezati klobas. Ravno ta ”mesenost” je namreč njena odlika, da so zadovoljni oboji, mesni in brezmesni….