Ko je krompir tako mlad in nov, ga užališ, če mu nameniš vlogo spremstva. Spomladi mora biti mladi krompir v glavni vlogi! A to ni vedno dovolj zanimivo, če ga vedno pečemo na enak način. Zato smo ga tokrat začinili in pobarvali, da so se jedcem razširile nosnice in nabrala slina. Najprej so zavohali česen, potem so okusili kumino, nato so jim ustnice zlepile šalotke, ki so se jih polizali, ko so jih zapekli čiliji, da so bili še po licih rumeni od kurkume … Tako zanimiv je lahko mladi krompir, ki ni le pečen in posut s peteršiljem.

Poudarek je na siru! Zato toplo priporočamo, da se potrudite in uporabite sir taleggio. To je polmehki kravji sir s tanko, oranžno skorjo, ki jo med zorenjem, ki traja šest do deset tednov, umivajo, da sirove pikantne-nežnosti ne prekrije plesen. Sirovi posebnosti sta močan vonj, zaradi katerega boste iskali v hladilniku umazane nogavice, in topnost, ki je kriva, da je taleggio najboljši, ko naj iz pečice zadišijo pita, tarte, quiche, zakaj pa ne, poskusite naslednjič, celo pizza. To ga naredi zelo uporabnega tudi za fondueje in nasploh sirove omake. Če ga pa res ne najdete, a bi vseeno radi preizkusili ”večni” recept…

Še vedno menimo, da je, ko se odločimo za brezmesno kosilo in za glavnega igralca izberemo belgijski radič, najboljša spremljava vitlofu pire krompir. Vitlof ali belgijski radič se, namreč, rad peče in takrat njegova nežnost, ki se izraža na neobičajen način, z grenkostjo in pikantnostjo, zato ob sebi potrebuje nekaj, da ”oplakne” (nadokusa) polna usta. A če vitlof gratiniramo, torej v pečici, ne pa karameliziramo, torej v ponvi, lahko tudi krompir dobi drugačno vlogo. Zato smo si rekli, zakaj pa ga ne bi dali kar k vitlofu v pekač. Preverite, če nam je uspelo. Zraven priporočamo le skledo solate.

Ko je takos večer, je okrog mize vedno veselo. Tortilje so zložene na kup, naokrog pa je polno zelenjavnih omak, namazov in krem, ki jim je potrebno dodati le nekaj beljakovinskega, da iz preprostega zvitka nastane pojedina. Zato smo tokrat idejo družabnih takosov uporabili za enolončnico, ki pa se ne je (le) z žlico, temveč tudi z rokami. In tako je tudi iz nje nastala pojedina! Ideja je v tem, da tudi z malo časa lahko ustvarimo tudi po službi kosilo/večerjo v več hodih, pa čeprav zanje uporabimo le en krožnik. Črni fižol v gosti omaki smo zamenjali s čičeriko,…

Jabolčni štrudelj je tisti sladki priboljšek po goveji juhi, svinjski pečenki in praženem krompirju, ki ne sme manjkati v nobeni slovenski gostilni. Pa ne zato, ker bi si ga gostje tako močno želeli, čeprav imamo vsi radi, ko po njem zadiši. Toda, ko je svež! In kolikokrat je v naših gostilnah res svež? Gostinci so iz njega naredili klasiko, ker ga spečejo velik pekač, potem pa ga mikrovalovno pogrevajo še tri dni! Štrudelj je najboljši, torej, svež. Torej ga morate speči sami. A zato vam po kosilu vedno zmanjka časa … Pa ga specite za kosilo, za glavno jed, ne…

Goveji file Stroganov je zaslovel v Evropi kot klasična jed takratne ”visoke” ruske kuhinje, že v 18. stoletju! Danes v naših gostilnah sicer ni več pogost, a še vedno je recept zanj v dediščini vsake dobre domače kuharice. Vseeno smo se v Šoli okusov odločili, da ga spremenimo. Za vsak slučaj sicer njegov bolj klasičen recept ostaja tukaj, toda predvsem ljubitelji ne-mesa boste veseli nove inačice. Gre za to, da bistvo te znane jedi iz odrezkov pljučnega fileja ni meso, temveč omaka, v kateri imajo ob smetani in papriki pomemben delež tudi gobe in kisle kumarice. Zato sploh ne boste…

Nekaj na žlico bi! Kolikokrat se nam tako, kajne, zahoče. A potem smo ”obsojeni” na gostilno, saj golaža, pasulja, enolončnice ne moremo doma skuhati na hitro. Razen, če to ni fižolova čorba, ki je gotova en, dva, tri. Zato izjemoma v Šoli okusov ”dovolimo”, da hariso (harisso), ki tej čorbi ne da le pikantnosti, temveč tudi globino, kupite. A pozor, ne zamenjajte jo s čilijevo mezgo, pa četudi ste jo naredili sami. Harisa, ki je doma v severni Afriki, je tudi iz čilijev, a ob njih je v njej vsaj še dvajset zelišč in začimb. Od tod globina! Ker je…

Riž, ko se ga naveličamo v rižoti, saj v naših gostilnah težko najdemo pravo, doma pa nimamo potrpljenja z mešanjem, ponavadi zamenjamo z ješprenjem, v Šoli okusov pa še raje z ješprenjčkom, ker je mlajši, manjši in nežnejši. Toda tudi rižote postanejo počasi dolgočasne, kajne. Za rešitev poskrbijo kaše, prosena, ajdova, ovsena, a tudi kuskus in bulgur (ali burgul). Ker slednjega radi uporabljajo Libanonci, v peteršiljevi solati kot tabule ali v svaljkih (z jagnjetino) kot kibe, je to rodilo idejo, da majonezno-remuladno omako k ocvrtim jurčkom nadomestimo s taratorjem. Čeprav Bolgari tarator rečejo svoji hladni kumarični juhi, Turki pa namazu…

Kdo še potrebuje burger, če je v bombetki glavna zelenjava?! Pri vege burgerju s sladkim krompirjem, bučkami in pečeno šalotko smo ugotovili, da mesa v burgerju ni potrebno nadomeščati, ker ga je s pravo zelenjavno izbiro in kuharsko obravnavo boljše ignorirati. Tukaj pa s čičerko, okusom, teksturo in obliko, sicer nadomeščamo meso, vendar hkrati rušimo mit, da nadomestek ne more biti boljši od originala. Če pa se slučajno najde kdo, ki še vedno ne verjame, si lahko sam naredi še tretji burger – iz vsega, kar je ostalo od prvega (sladki krompir, bučke, šalotke, majonezna omaka) in drugega (čičerka, paprika,…

Bistvo burgerja je mesna polpeta in vse drugo je le njena spremljava. To drži kot pribito in tukaj tudi v Šoli okusov ne želimo širiti krive ali nove vere. Nočemo, torej, ustvariti novega burgerja, in to celo brez mesa. Le njegovo ime smo si sposodili … A morda vas bo ravno zaradi tega zamikala sprememba. Če bi se držali zgornjega in pribitega pravila, potem vegetarijanskega burgerja sploh ne bi bilo. Oziroma bi bil le z nadomestkom mesa. To pa je dolgočasno! Zadeva postane vegetarijansko zanimiva šele takrat, ko nehamo razmišljati mesno-alternativno. Ker takrat se burger iz dolgočasnega mletega mesnega zrezka…

Ko je tortilja mlinec, iz moke, vode in soli, je namesto kruha, ko pa je omleta, iz jajc, krompirja in zelenjave, je samostojna jed, ki pozna toliko inačic kot je kuharjev. Torej smo ji v Šoli okusov dodali artičoke in iz nje naredili preprosto-svečano jed, ki lahko, da ne bo spet preveč kruha, nadomesti celo pizzo. Družabna jed, torej, ki je velika kot je velika največja ponev, in obložena, kot ji narekuje letni čas….

Klasična indijska špinačna jed Saag aloo, ki jo je znani angleški pisec o hrani in kulinarični kritik Nigel Slater poenostavljeno poživil. Indijci s špinačo začnejo kuhati, on pa z njo konča. Mladi špinači, ki je zato še zelo živa, svežino še poudari brizg limone, za razburljivost pa tako poskrbi njeno indijsko poreklo, ki ustvari preplet arom, barv in okusov. Preprosta jed iz le treh sestavin, špinače, krompirja in čebule, skuhanih v enem loncu (kozici), je zaradi začimb točno to, kar potrebuje od mesnega vikenda utrujeni začetek novega tedna.  …

Vsemu, kar je iz testenin v plasteh, z nadevom mesne, paradižnikove ali zelenjavne omake, in zapečeno z bešamelno omako, pravimo lazanja. Pa je vse to v resnici pastičo (pasticcio), lazanja pa je le iz Bologne in je zato le z mesno, bolonjsko omako. Zato imamo v Šoli okusov raje pastičo, ker je bolj raznovrsten, kar pomeni vedno sezonski, vsakič drugačen. Tokrat je s treviškim radičem, ker je zdaj njegova sezona, a ga pri nas ni tako lahko dobiti, v Šoli okusov pa vselej radi iščemo, lovimo, odkrivamo. Nadomesti ga lahko domači siljeni radič ali beli, belgijski radič, ki ima dovolj…

V Šoli okusov se včasih kaznujemo … Ves čas kuhamo, jemo, obiskujemo gostilne, kulinarične prireditve, vse se, skratka vrti okrog hrane, tako da se kakšno jutro prebudimo s slabo vestjo. Danes pa ne bomo nič jedli, sklenemo. Zajtrk še uspemo izpustiti, za malico smo na hudi preizkušnji, za kosilo se že predamo. Takrat si vedno skuhamo enolončnico, toda takšno brez mesa, zgolj iz zelenjave. Biti mora gosta, da žlica stoji, v velikem loncu, da še za večerjo ostane, iz sezonske zelenjave, ker od hrane utrujeno telo potrebuje vitamine, in pestra, zanimiva, razburljiva. Mi nismo za dolgočasne dietne zeljne juhe, ki…

Poleti je že tako prevroče, zato so jedi lahke, pečica pa ugasnjena. Ko pa se začne šola, se pooblači, zjutraj ni več za kratke rokave in zvečer se z vrta premaknemo pred televizijo. Takrat se že za kosilo in tudi med tednom lahko prižge pečica! Sladki krompir je ravno pravi, da otvori ”sezono”, ki ima še vedno raje lažje od težkih jedi, zelenjavne od mesnih, preproste od zahtevnih. Pravzaprav je potrebno le zrezati, za vse drugo pa poskrbi sladkor, ki karamelizira sladek krompir, sladko čebulo, sladko stebelno zeleno in posladi polento. Čeprav rezultat sploh ni (pre)sladek, smo kislico dodali za…