Pravi kolački za boj proti koroni! Ker so najboljši, če jih spečemo sami in doma! Ker imamo čas, da jih spečemo dovolj, saj so tako sočni, da bodo še jutri in pojutrišnjem! Ker je v njih toliko limone, ki je virus nima rad! Ker popoldan potrebujemo malo sladke spodbude, preden se začnejo večerna poročila! Ker bodo še boljši, ko bomo korono premagali!

Narediti maslo je sicer zelo preprosto, prav tako pa je (lahko) tudi hitro. Kdo pa še ni preveč stepal sladke smetane, da se mu je sesirila v maslo?! A takšno maslo ni dovolj dobro za Šolo okusov! Tudi v tem receptu uporabljamo sladko smetano, ki pa jo zakisamo, tako da dejansko naredimo domače maslo iz kisle smetane. Ker sladki smetani dodamo jogurt z živimi in aktivnimi bakterijskimi kulturami (probiotični jogurt), takšno malo ni le bolj zdravo, temveč ima tudi boljši okus. V domači kuhinji na ta način poenostavimo biološko zorenje masla (iz kisle smetane), in na ta način ”na hitro”, oziroma…

Nov dokaz! Da jemo dolgočasno … Le kdo nima rad motovilca, še posebej domačega, ki zraste na mrazu, ne pa v topli gredi? A le kdo ga ne pripravlja vedno enako?! Ne veš, dokler ne poskusiš nekaj novega. Še dobro, da je Šola okusov, ki ”si upa” sladko zmešati s kislim, kostanje pripraviti v solati in motovilec zabeliti brez bučnega olja.

Jed je dobra, če spravi jedca v dobro voljo. Razveseliti mora! Zato je bučna juha vedno dobra, ker ima tako lepo barvo. Samo vidiš jo, pa si že vesel. Ko pa jo poskusiš … V ustih pa ni vedno razveseljujoče. Bučna juha še ni juha, če se bučo termično obdela, nato pa pretlači in razredči. Pa četudi se jo še soli … Ker takšna bučna juha ima le lepo barvo, ne pa tudi okusa. Naredite, torej, iz bučne juhe poslastico, da si jo boste naložili še enkrat, tako da nadaljevanje sploh ne bo več potrebno. Buča ima rada kokosovo mleko,…

To je klasika! Kajti, zakaj bi morali dobre stejke iskati le po gostilnah! Če pa lahko imamo doma vedno le dve uri odtajanja oddaljen kos tistega kosa pečenke, za katerega smo prepričani, da je najboljši, ker res vemo, kdo je bil pastir in kdo mesar, koliko in kako je meso zorelo, kako je temu kosu ime, po tuje in po naše, ter kako in s čim ga bomo pripravili.  Še vegetarijancem se včasih zahoče meso, a oni potem vseeno pojejo le pomfri, mi pa se tolažimo, da poznamo pašnik, na katerem se je govedo paslo. Tudi zato v Šoli okusov…

To je kot pomfri v škrniclju, ki so ga včasih pekli na tistem vogalu, da se je še izza vedno vlekla dolga vrsta. Ravno zaradi nje, ker ni šlo drugače kot sproti in potrpežljivo, je bil vedno tako vroč, da je bil najboljši pozimi, ker je ogrel prste in spekel jezik. In kaj ste imeli najraje za povrh? Majonezo, seveda! A danes noben vogal nima več pomfrija, saj ga ni več v škrniclju, temveč le še v največjih vrečah. Včasih nas je grel, danes pa nas hladi, ko ga bašemo iz zamrzovalnikov v nakupovalne vozičke … Zato smo se ga…

Ko še čakamo pomlad, je v zimski shrambi vedno še nekaj jabolk. Ne čakajte predolgo, ker se bodo zgrbančile, popoldan, ko vam bo padel sladkor, pa boste spet zašelesteli s staniolom. Kar je še ostalo lanske zaloge, je bo zelo vesela takšna klasično-francoska jabolčna pita, ki s kalvadosom/calvadosom, staranim jabolčnim ”konjakom”, jabolkom dovolj poživi sredico, da testo, ki si ga zapomnite še za kakšno drugo sadno ali kremno pito, tarte, testenico, ni le hrustljavo, temveč tudi sočno.

Gnudi niso njoki, ki so narejeni iz krompirjevega testa. Gnudi so cmočki, narejeni iz rikote, ki je narejena iz sirotke. Gnudi tudi niso testenina, ker so le nadev, okrog katerega nič ni. Zato so gnudi predvsem mehki, nežni in voljni! Za to mehkobo pa je potreben pravi recept. Preizkusili smo jih veliko, da smo na koncu sestavili tega, ki je najbolj prilagojen domačemu kuhanju, ima največ možnosti, da vam bo uspel in da bodo jedci na koncu rekli: ”Kako so mehki!”

Še vedno menimo, da je, ko se odločimo za brezmesno kosilo in za glavnega igralca izberemo belgijski radič, najboljša spremljava vitlofu pire krompir. Vitlof ali belgijski radič se, namreč, rad peče in takrat njegova nežnost, ki se izraža na neobičajen način, z grenkostjo in pikantnostjo, zato ob sebi potrebuje nekaj, da ”oplakne” (nadokusa) polna usta. A če vitlof gratiniramo, torej v pečici, ne pa karameliziramo, torej v ponvi, lahko tudi krompir dobi drugačno vlogo. Zato smo si rekli, zakaj pa ga ne bi dali kar k vitlofu v pekač. Preverite, če nam je uspelo. Zraven priporočamo le skledo solate.

Ko je takos večer, je okrog mize vedno veselo. Tortilje so zložene na kup, naokrog pa je polno zelenjavnih omak, namazov in krem, ki jim je potrebno dodati le nekaj beljakovinskega, da iz preprostega zvitka nastane pojedina. Zato smo tokrat idejo družabnih takosov uporabili za enolončnico, ki pa se ne je (le) z žlico, temveč tudi z rokami. In tako je tudi iz nje nastala pojedina! Ideja je v tem, da tudi z malo časa lahko ustvarimo tudi po službi kosilo/večerjo v več hodih, pa čeprav zanje uporabimo le en krožnik. Črni fižol v gosti omaki smo zamenjali s čičeriko,…

V naši prehrani ima meso preveč pomembno, dominantno vlogo! To je dejstvo, ki ga skušamo popraviti na nepravi način, tako da iščemo nadomestke mesa. V Šoli okusov se tega lotevamo drugače. Prvič, v naših jedeh/receptih meso nima najbolj pomembne, dominantne vloge, temveč je, kvečjemu, le dodatek. Ne prisegamo, namreč, na vegetarijanstvo, toda hkrati še manj prisegamo na mesojedstvo. In drugič, mesu ne iščemo nadomestkov, temveč v naših jedeh/receptih z uporabo nemesnih sestavin, njihovimi kombinaciji, načinom priprave, okusi in nadokusom, odpravljamo potrebo po mesu. Dokaz za to drugo so kraljevi ostrigarji v azijsko začinjeni omaki! S svojim nadokusom namreč ne nadomeščajo…

V naši prehrani je preveč sestavin, ki so izgubile sezono, se predaleč pripeljale in imajo na sebi preveč embalaže. Naša hrana je premalo sveža in preveč pogreta (odmrznjena, predelana, industrializirana). Toda, kaj naj Slovenci, ki nam vse zrase na lastnem vrtu, in ki imamo tako radi ribe na dopustu, jemo jeseni in pozimi? Takrat pa pridejo na vrsto odpustki … A le tako, da sezono, svežino, bližino, nadomestimo z – domišljijo! Spomladi in poleti moramo v kuhinji le dati na krožnik, kar nam je tako lepo in dobro ”skuhala” narava, jeseni in pozimi pa moramo v kuhinji biti zato toliko…

Če je riba pečena, je ob njej v pekaču dovolj prostora še za zelenjavo, ki je za spremljavo. Kaj pa, če je riba pečena v soli? Ni prostora, ni omake, ni zelenjave. Toda brez skrbi, ni vam potrebno kupiti še ene pečice. Ker v sol nima smisla skrivati majhne ribe, se bo večja pekla vsaj dvajset minut. V tem času pa se bo na štedilniku počasi v dovolj maščobe spražil koromač, ki mu morate na koncu ribi na ljubo dodati le še malo drugačnosti. Ker se peče le sol, riba pa se v njej kuha, je njeno meso na ta…

Jabolčni štrudelj je tisti sladki priboljšek po goveji juhi, svinjski pečenki in praženem krompirju, ki ne sme manjkati v nobeni slovenski gostilni. Pa ne zato, ker bi si ga gostje tako močno želeli, čeprav imamo vsi radi, ko po njem zadiši. Toda, ko je svež! In kolikokrat je v naših gostilnah res svež? Gostinci so iz njega naredili klasiko, ker ga spečejo velik pekač, potem pa ga mikrovalovno pogrevajo še tri dni! Štrudelj je najboljši, torej, svež. Torej ga morate speči sami. A zato vam po kosilu vedno zmanjka časa … Pa ga specite za kosilo, za glavno jed, ne…

Kdaj je piščanec pravilno pečen? Ko koža hrustlja, a ni zažgana … Torej v tem receptu ni pravilno pečen? Poskusite, pa boste videli, da imajo tudi tako preprosta pravila izjeme. Med v omaki, v kateri se je piščanec tudi mariniral, kožo hrustljavo zapeče, a jo tudi nesimpatično črno obarva. To ni zažgano, to je le karamelizirano. Svoje doda še kislina, za katero je zadolžena tamarindova omaka, ki med mariniranjem poskrbi za sprostitev, med pečenjem pa upočasni izsušitev. Brez nje bi tako črno kožo olupili, ker bi bila ”zažgana”, meso pod njo pustili, ker bi bilo suho. Omaka pa ima še…