Vam je vroče? Ohladite se v gozdu! Če med tako osvežilnim sprehodom naletite na kakšnega jurčka, ga očistite na licu mesta, nato pa doma zrežite v hitro omako, ki jo osvežite, saj je zunaj res vroče, še s tanko zrezanimi bučkami. To je prava poletna omaka čez testenine, a je tako hitro gotova, da te ne smejo biti kar iz vrečke. Naredite, torej, domače vlivance, ki pa naj bodo čim krajši in manjši, da bodo čim bolj podobni špeclom. Pozimi bi jih bilo dovoljeno le skuhati, poleti pa naj tudi hrustljajo, zato jih še zapecite. Tako bo razlog še za…

Kruhovi cmoki poleti? Pa še brez omake? Le kdo to je? Pomisleki so upravičeni, a niso zaradi cmokov, temveč nas, ker tako mislimo … Preveč(krat) se pri hrani držimo stereotipov, zaradi katerih jemo dolgočasno in enolično. Ti špinačni cmoki so brez moke in iz kruha, ki bi ga sicer zavrgli. Zaradi prvega so mehki, zaradi drugega pa dobri. Omake ne potrebujejo, saj zadošča sok, ki ga naredijo paradižniki med pečenjem in maslo med kopanjem žajblja. Namesto mesa je umami iz parmezana in paradižnikov. Žajbelj in česen poskrbita za živahnost, češnjevi paradižniki za sočnost in z maslom preliti cmoki za zadovoljno…

Tudi odločitev za ta recept je spodbudila korontena … Jadranski lignji, ker so tako veliki. Olivno olje, paradižnik, rožmarin, ker nas ta trojka vedno spremlja na dopustu. Rumena polenta in beli fižol, ker se tako lepo družita in objemata z lignji. Vse to, kdaj spet?!

Ko nam v kitajskih restavracijah znosijo na mizo grelnike polne skled, ki se kadijo, in krožnikov, ki cvrčijo, nam zmanjka prostora celo za palčke. A ob vsem tem obilju ni razlog le sitost, da toliko ostane, temveč še bolj okus. Imen jedi je sicer dovolj za knjigo pravljic, toda vse imajo – enak okus! Vse to pa le zato, ker so Kitajci preveč prijazni. Na vsak način se trudijo, da bi svoje dobre jedi prilagodili našemu slabemu poznavanju kitajskih okusov … Zato ta hrustljava govedina ni pripravljena po kitajsko, temveč po naše!

Posset je nova panakota, pravzaprav, posset je nova kuhana smetana! In dejansko je bil že čas, kajti od izvirne italijanske panna cotte je na poti do panakote ostala le še – vrečka. Kdo pa še dandanes v ”italijanskih” gostilnah kuha kuhano smetano?! Posset je bil nekoč (pred več kot dvesto leti) že priljubljena (angleška) pijača, iz mleka, ki so ga med kuhanjem zgostili s sladkim vinom (tudi pivom). Potem se je v 19. stoletju izgubil, a se našel kot kremna sladica v 21-tem, ko je znanost v kuhanju postala dobrojedsko popularna. Posset je namreč ”čudežna” sladica, saj uporablja le tri…

Ta rezina ima vse, česar ne bi smela imeti … Kajti ta rezina te zasvoji! Zato pa je rezina; ker tako sami odločimo, kako veliko ali majhno jo bomo odrezali; in kolikokrat jo bomo nato (lahko) še ponovili. Ta rezina ima dno in vrh, nadev in obliv, sladkost in slanost, mehkobo in čvrstost, je hrustljava, ker je sočna, in bogata, ker je preprosta. Kombinacije so drzne, drugačne, presenetljive, hkrati pa gre za harmonijo, sožitje, popolnost vseh nastopajočih, okusov, tekstur, arom, oblik. Ta rezina ima, skratka, nadokus, ki ga ne pozabiš!

Hrustljavka je tanka pizza, toda ta je v mini izvedbi z maksi učinkom na večerno gledanje televizije. Mini hrustljavke, ki jih grizemo kot čips, kar pa je tudi edina podobnost z ”džankom”, spadajo namreč med tista spoznanja v karanteni, ki si jih velja zapomniti tudi potem. Zato, ker imajo vse kot velike, le pripravljene so dosti prej in enostavneje, domišljiji in oblogi pa je prav tako prosta pot. Pravzaprav so idealne za potem – ko bo spet pozvonilo in bo ponovno prišel nenajavljen obisk! Nastale pa so tako, da se je on po (njenem) kosilu pridušal: ”Ker je bilo tako…

V Bretanji je ta preprosti kolač (Far Breton) iz jajc, mleka, smetane, moke in suhega sadja vedno v pričakovanju. Spečejo ga, nato pa čakajo, v slogu nič nas ne more presenetiti. Nikoli ne veš, morda bo pozvonil nenadni gost, se bo zgodila nenadna lakota, bo nastopila pandemija … Nekaj suhega sadja (sliv, marelic, rozin, datljev ali fig) je vedno doma, kolač je hitro pečen, potem pa preživi v stanju čakanja več dni. Pravzaprav je še boljši, ko ga narežemo na rezine in popečemo na maslu. Zato smo ga iz Bretanje tudi preselili v Slovenijo. Idealen kolač za karanteno. Sicer nihče…

Pravi kolački za boj proti koroni! Ker so najboljši, če jih spečemo sami in doma! Ker imamo čas, da jih spečemo dovolj, saj so tako sočni, da bodo še jutri in pojutrišnjem! Ker je v njih toliko limone, ki je virus nima rad! Ker popoldan potrebujemo malo sladke spodbude, preden se začnejo večerna poročila! Ker bodo še boljši, ko bomo korono premagali!

Narediti maslo je sicer zelo preprosto, prav tako pa je (lahko) tudi hitro. Kdo pa še ni preveč stepal sladke smetane, da se mu je sesirila v maslo?! A takšno maslo ni dovolj dobro za Šolo okusov! Tudi v tem receptu uporabljamo sladko smetano, ki pa jo zakisamo, tako da dejansko naredimo domače maslo iz kisle smetane. Ker sladki smetani dodamo jogurt z živimi in aktivnimi bakterijskimi kulturami (probiotični jogurt), takšno maslo ni le bolj zdravo, temveč ima tudi boljši okus. V domači kuhinji na ta način poenostavimo biološko zorenje masla (iz kisle smetane), in na ta način ”na hitro”, oziroma…

Nov dokaz! Da jemo dolgočasno … Le kdo nima rad motovilca, še posebej domačega, ki zraste na mrazu, ne pa v topli gredi? A le kdo ga ne pripravlja vedno enako?! Ne veš, dokler ne poskusiš nekaj novega. Še dobro, da je Šola okusov, ki ”si upa” sladko zmešati s kislim, kostanje pripraviti v solati in motovilec zabeliti brez bučnega olja.

Jed je dobra, če spravi jedca v dobro voljo. Razveseliti mora! Zato je bučna juha vedno dobra, ker ima tako lepo barvo. Samo vidiš jo, pa si že vesel. Ko pa jo poskusiš … V ustih pa ni vedno razveseljujoče. Bučna juha še ni juha, če se bučo termično obdela, nato pa pretlači in razredči. Pa četudi se jo še soli … Ker takšna bučna juha ima le lepo barvo, ne pa tudi okusa. Naredite, torej, iz bučne juhe poslastico, da si jo boste naložili še enkrat, tako da nadaljevanje sploh ne bo več potrebno. Buča ima rada kokosovo mleko,…

To je klasika! Kajti, zakaj bi morali dobre stejke iskati le po gostilnah! Če pa lahko imamo doma vedno le dve uri odtajanja oddaljen kos tistega kosa pečenke, za katerega smo prepričani, da je najboljši, ker res vemo, kdo je bil pastir in kdo mesar, koliko in kako je meso zorelo, kako je temu kosu ime, po tuje in po naše, ter kako in s čim ga bomo pripravili.  Še vegetarijancem se včasih zahoče meso, a oni potem vseeno pojejo le pomfri, mi pa se tolažimo, da poznamo pašnik, na katerem se je govedo paslo. Tudi zato v Šoli okusov…

To je kot pomfri v škrniclju, ki so ga včasih pekli na tistem vogalu, da se je še izza vedno vlekla dolga vrsta. Ravno zaradi nje, ker ni šlo drugače kot sproti in potrpežljivo, je bil vedno tako vroč, da je bil najboljši pozimi, ker je ogrel prste in spekel jezik. In kaj ste imeli najraje za povrh? Majonezo, seveda! A danes noben vogal nima več pomfrija, saj ga ni več v škrniclju, temveč le še v največjih vrečah. Včasih nas je grel, danes pa nas hladi, ko ga bašemo iz zamrzovalnikov v nakupovalne vozičke … Zato smo se ga…

Ko še čakamo pomlad, je v zimski shrambi vedno še nekaj jabolk. Ne čakajte predolgo, ker se bodo zgrbančile, popoldan, ko vam bo padel sladkor, pa boste spet zašelesteli s staniolom. Kar je še ostalo lanske zaloge, je bo zelo vesela takšna klasično-francoska jabolčna pita, ki s kalvadosom/calvadosom, staranim jabolčnim ”konjakom”, jabolkom dovolj poživi sredico, da testo, ki si ga zapomnite še za kakšno drugo sadno ali kremno pito, tarte, testenico, ni le hrustljavo, temveč tudi sočno.