Ko je krompir tako mlad in nov, ga užališ, če mu nameniš vlogo spremstva. Spomladi mora biti mladi krompir v glavni vlogi! A to ni vedno dovolj zanimivo, če ga vedno pečemo na enak način. Zato smo ga tokrat začinili in pobarvali, da so se jedcem razširile nosnice in nabrala slina. Najprej so zavohali česen, potem so okusili kumino, nato so jim ustnice zlepile šalotke, ki so se jih polizali, ko so jih zapekli čiliji, da so bili še po licih rumeni od kurkume … Tako zanimiv je lahko mladi krompir, ki ni le pečen in posut s peteršiljem.

To je kot pomfri v škrniclju, ki so ga včasih pekli na tistem vogalu, da se je še izza vedno vlekla dolga vrsta. Ravno zaradi nje, ker ni šlo drugače kot sproti in potrpežljivo, je bil vedno tako vroč, da je bil najboljši pozimi, ker je ogrel prste in spekel jezik. In kaj ste imeli najraje za povrh? Majonezo, seveda! A danes noben vogal nima več pomfrija, saj ga ni več v škrniclju, temveč le še v največjih vrečah. Včasih nas je grel, danes pa nas hladi, ko ga bašemo iz zamrzovalnikov v nakupovalne vozičke … Zato smo se ga…

Vzor nam ni bila naša juha, temveč japonska … Oziroma, zaradi vedno enake in iste goveje juhe, smo se odločili, da nekaj naredimo vsaj s kokošjo. In zato smo jo uporabili kot dashi, najprej za osnovo, potem pa za zalivanje. Nastala je enolončnica, ki ni dala novega pomena le kokošji juhi, temveč tudi artičokam. Saj jim je fino trgati liste in jih namakati v omako, toda zakaj jih za spremembo ne bi namočili kar celih?! In zakaj ne bi prihodnjič na podoben način novega smisla dali tudi goveji juhi?!

Še vedno menimo, da je, ko se odločimo za brezmesno kosilo in za glavnega igralca izberemo belgijski radič, najboljša spremljava vitlofu pire krompir. Vitlof ali belgijski radič se, namreč, rad peče in takrat njegova nežnost, ki se izraža na neobičajen način, z grenkostjo in pikantnostjo, zato ob sebi potrebuje nekaj, da ”oplakne” (nadokusa) polna usta. A če vitlof gratiniramo, torej v pečici, ne pa karameliziramo, torej v ponvi, lahko tudi krompir dobi drugačno vlogo. Zato smo si rekli, zakaj pa ga ne bi dali kar k vitlofu v pekač. Preverite, če nam je uspelo. Zraven priporočamo le skledo solate.

Dobra stran buč ni le znotraj, kjer so peške, iz katerih stiskajo tako dobro bučno olje, temveč tudi zunaj, saj jih trda skorja varuje pred staranjem. Zato je zimska buča vedno v shrambi Šole okusov. In ko ne vemo, kaj bi danes skuhali, nam ni potrebno dolgo iskati. Takšna enolončnica se skuha sama, pogreje, ko je mrzlo, in razveseli, ko je deževno. Če imate še slivove cmoke vedno v hladilniku (zamrzovalniku), vam za današnje kosilo ni več potrebno skrbeti.

Goveji file Stroganov je zaslovel v Evropi kot klasična jed takratne ”visoke” ruske kuhinje, že v 18. stoletju! Danes v naših gostilnah sicer ni več pogost, a še vedno je recept zanj v dediščini vsake dobre domače kuharice. Vseeno smo se v Šoli okusov odločili, da ga spremenimo. Za vsak slučaj sicer njegov bolj klasičen recept ostaja tukaj, toda predvsem ljubitelji ne-mesa boste veseli nove inačice. Gre za to, da bistvo te znane jedi iz odrezkov pljučnega fileja ni meso, temveč omaka, v kateri imajo ob smetani in papriki pomemben delež tudi gobe in kisle kumarice. Zato sploh ne boste…

Ko je sveža paprika na domačem vrtu, zelje še ni skisano. Ko se je na tržnici potrebno postaviti v vrsto pred branjevko s kislim zeljem, pa je paprika le mleta … Saj nismo proti segedinskemu golažu, pa čeprav menimo, da je v njem velikokrat preveč (svinjskega) mesa. A tokrat smo imeli srečo in našli na gorenjski kmetiji (Planjava, Šenčur) tako lepe paprike tako nenavadnih oblik in barv, da nismo hoteli spet Madžarov poklicati na pomoč. Torej smo skuhali golaž iz kislega zelja s svežo papriko in vanj namesto svinjskega vratu zamešali v nadev še pekočo paprika-klobaso (chorizo).

”Samo en kozarec!” Je slišal prav? Pa ravno zdaj, ko si je hotel dotočiti. Saj se ta modra frankinja tako lepo prilega temu golažu … Najprej je rekla, da nima časa, naj on kar nekaj skuha. Zato je pogledal v zamrzovalnik in našel le govedino za golaž. Pa se je začudila: ”Golaž?” In ji je ugodil, saj ne bo navaden, saj ga bom malo izboljšal, z bučo, kisom, pečico … ”A vseeno bo le golaž. Zato naredi še nekaj za zraven, da ne bo le s kruhom.” Torej je naredil krompirjeve cmočke, ki jih je sploščil, da so spominjali na…

Speči krompir je lahko, saj je pomembno le, da je zunaj hrustljav, znotraj pa mehek. Toda na ta način je vedno enak(o dolgočasen). Zakaj ne bi še aromatično dišal, začinjeno provociral in imel, predvsem, veliko okusa?! Naj ne bo le navaden krompir, temveč tudi sladek. Naj se z njima peče še nekaj strokov česna. In naj se vsi trije pred pečenjem temeljito povaljajo v harisi, ostri severnoafriški mešanici vsaj dvajsetih začimb, prepojenih z olivnim oljem.

Golaž velja za ”manj vredno” jed, še posebej, če je brez mesa. Vsi ga imamo, sicer, radi, a nihče ga ne povabi na poroko … Šola okusov, spremeni prosim žabo v kraljeviča! Torej smo se lotili zahtevne naloge, a na preprost način. Razen težke železne posode smo uporabili še žar in razen krompirja še bučo. Počasno kuhanje smo zamenjali s počasno vodno kopeljo (sous vide). Namesto madžarske sladke paprike smo uporabili špansko dimljeno. Veliko čebule smo nadomestili z velikimi podolgovatimi rdečimi paprikami. In namesto govejega mesa smo uporabili moškatno hobotnico. Zdaj je po polnoči za poroko in v petek za…

Hrana mora biti sezonska in klicaj! Toda to ne pomeni, da ne smemo istih jedi jesti tako pozimi kot poleti. Pomembno je le, da (nikoli) niso enake. Krompirjev praženec s pečenico je tipično zimski. Krompir skuhamo že dan prej, da se bo jutri lepše (bolj hrustljavo) spražil, čebulo drobno sesekljamo, da bo pod njim povsem temno karamelizirala, pečenico pa najprej skuhamo, nato pa še popečemo. Če je zraven solata iz kislega zelja, nam je toplo, pa četudi zunaj zmrzuje. A malo takšnega gretja, po katerem zimsko zadiši cela kuhinja, pride prav tudi konec poletja. Le da je zdaj (mladi) krompir…

Tako dolgo ne boste verjeli, da je to krompir za ribje jedi, dokler ne boste poskusili. Potem pa boste krompirju s panceto in čebulo izbrali vselej drugačno ribjo spremljevalko. Seveda pa ima pire, ki je tako močnega in izrazitega okusa, raje ribe, ki dovolj globoko plavajo, da morajo imeti dovolj maščobne zaloge. Za lososa sta panceta in pražena čebula, torej, idealni. Tukaj je losos iz pace na žaru.

Razlog so bile sardele s kislo-sladkim okusom – tukaj. Ker se je zanje tako dobro naučil, kako majhni sardeli očistiti njeno veliko kost, je bilo to znanje potrebno deliti … Se želiš naučiti? Zelo odločno je odmajala z glavo in mu našla novo zaposlitev. ”Ker tako dobro znaš, jih očisti še za glavno jed …” Dovolj dolgo je stal že pri pomivalnem koritu, ko jih je čistil, zato si je kljub poletju pomagal še z več vročine. Malo se je sicer upirala: ”Zakaj pečica, če pa je že brez nje tako vroče?”, toda, ko jo je, medtem ko so se pekle,…

Ko je steak pravi, najboljše, če je porterhouse, ker je največji in ponudi najboljše obeh svetov, pljučne in zadnjega dela hrbta, dobro prepreden z maščobnimi sledmi in dobro odležan, kar najboljše opravi dovolj tednov suhega zorjenja, ne potrebuje veliko, pravzaprav le dovolj soli tik pred peko in dovolj vročine, toda le na hitro. Zato mu težke omake le pokvarijo okus. Oziroma, pri takšnem kosu mesa želimo le njegov nadokus. Najboljša priloga je zato zelenjava, najboljša čim mlajša in le podušena (a vseeno še ”začinjena” z maslom), s krompirjem le za okras in ko je mlad, ter s kruhom, če je…

Špargljevih receptov ni nikoli preveč, a tudi tehnik, kako zelene šparglje ali bele beluše toplotno obdelamo, je toliko, da je težko izbrati pravo. Zato smo po Hestonu Blumenthalu povzeli nasvet, da jih je najboljše dušiti v maščobi, ker tako izgubijo najmanj svojega nadokusa. Ker gre počasi, je tudi manj nevarnosti, da bi jih hitro prekuhali. In ker smo že bili pri Blumenthalu, smo si sposodili še njegov recept za pretlačen krompir. Z mladim krompirjem se pireja, namreč, ne da delati, lahko pa krompir z olupki vred po Hestonovo pretlačimo. Koristno za pomlad in dobršen del poletja. Več kot le barvno…