Kdo še ve, kakšen okus ima kuhan krompir zvečer? – Če hočemo kaj spremeniti, potem moramo spremeniti spreminjanje – O krompirju z maslom in čompih s skuto

Piše: Uroš Mencinger

Kaj vse ste si konec starega leta obljubili, da boste v novem spremenili? In koliko resolucij ter obljub iz predlanskega leta smo se v lanskem držali? Čeprav je po eni strani slabo preveč obljubljati, potem pa nič izpolniti, je po drugi še slabše flegmatično verjeti, da nam bo nekdo drug kupil srečko do sreče, zdravja, veselja, uspeha in, seveda, denarja. Ker pa je največ novoletnih zaobljub kulinaričnih – manj bom pil, jedel in se redil -, upam, da minulim zaobljubam letos niste spremenili le datuma. Nobenih zaobljub, skratka!

Zakaj?

Zato, ker ne potrebujemo nič novega! Zato, ker je najboljše staro! Zato, ker se tudi letos ne bo nič spremenilo, če le upamo, da bo vse drugače! Zato se je potrebno vrniti h koreninam.

Se tudi vam zdi, da smo pozabili, kaj je (bilo) dobro? Ves čas iščemo nekaj, kar je novo in drugače, ves čas spreminjamo, toda na slabše, in zato ves čas eksperimentiramo ter izumljamo, čeprav so bile vse najboljše jedi – že skuhane.

Ana Roš: Čompe v otavi s fermentiranim maslom

Če hočemo kaj spremeniti, potem moramo spremeniti spreminjanje … Zato da je drugače, noben zrezek nima več omake, zato da je za všečke, je vse le še iz vrečke, samo da se rima, pa je vseeno, ima okus ali ga nima. Pri takšnih (kulinaričnih) zaobljubah, ki so vsako leto iste, le da smo še eno leto starejši, ni čudno, da je ”nova” hrana tako neiskrena!

Kdo še ve, kakšen okus ima kuhan krompir zvečer? Vprašanje, ki je padlo, kajne, z neba … Le zakaj bi zvečer kuhali krompir? Saj hladna pečenka, ki je najboljša zvečer, ne potrebuje praženega krompirja, saj bo za čufte, ki so ostale od kosila, dovolj kruh, brez pireja, in saj ni petek, da bi odmrznjena riba potrebovala toplino oblic krompirja. Skratka, nihče več ne večerja kuhanega krompirja.

Razen, če ga skuha Ana Roš … A ravno v tem je srž problema. Če bi v Hiši Franko kuhali čompe s skuto, pred vrati ne bi bila dolga vrsta dobrojedcev z vsega sveta, na njih pa tudi ne dveh zvezdic. Ker pa so ravno čompe s skuto postale Anina najbolj kultna jed, saj so jih bolj ali manj neuspešno ”fejkali” po celem svetu, doma nihče več ne je kuhanega krompirja s skuto (ali izven Posočja z maslom), Hiša Franko pa jih tudi nima več na jedilniku, saj Ana ne verjame v ”signature” jedi.

In tako nihče več ne ve, kako prijetno je pihati v opečene roke, ko lupiš vroč krompir, in kako prijetno je potem lizati prste, po katerih polzi maslo, ki se topi na vrhu tega do mehkega skuhanega, a da je še čvrst, in do golega olupljenega, a da je še vroč, krompirja. Ker takšen krompir ne potrebuje chefa, da ga spremeni, kuharja, da ga presoli, in vplivneža, da ga proslavi. Potrebuje le jedca, ki se še spomni, kako dober je za večerjo (le) kuhan krompir z maslom in ščepcem soli.

Na ta mladostni krompir sem se spomnil, ko sem se vam hotel zaobljubiti, da je to šele prvi Zakaj? v tem letu, saj mu jih bo sledilo še 51. Toliko je namreč okusnih kulinaričnih tem, o katerih se zaradi splošnega neokusa premalo pogovarjamo, da bi jih želel deliti z vami. Zakaj? Zato, da bo manj kremic, penic in lažnega kuhanja, več pa iskrenih jedi, ki so sicer vse že bile skuhane, a jih je ravno zato, časom, sezoni, sestavinam, razpoloženju in nam v čast, potrebno ponoviti. A da se mi krompir ne ohladi, raje ne bom preveč (za)obljubljal. Morda pa nam ravno zato uspe.

P.s.

Za Anine čompe krompir z lupino specite v testu iz otave, s soljo, za okus krompirja, in beljakom, za statiko. Zlomite seneno lupino. Pečeno-kuhanega krompirja ni potrebno lupiti. Primite ga v roko, nanj namažite fermentirano maslo, ki ste mu primešali hren in pehtran, ter dober tek.