Ocenjujemo za Izbor okusov in Teden restavracij: 2 srčka za Gostilno na Gradu, v kateri zdaj kuhajo Jezerški

Ocenjujeta: Violeta & Uroš Mencinger

Dol se ne vidi zaradi megle, ki ovija zeleno prestolnico, noter pa zaradi dima, ki ovija spenjeno maslo. Za grajskim poslopjem se skriva sonce, pod pokrovom iz gosjih jeter pa grajski pozdrav novega graščaka. Gostilna na gradu sicer še vedno vabi na kranjsko klobaso in leteče žgance, toda pod oboki slovenske gostilne, ki stare jedi kuha z novim znanjem in na ješprenjevem čipsu ponuja sladoled iz pečenega krompirja, je razgled tako jasen, da se da #OkusitiSlovenijo!

Lička divjega prašička

Odkar je župan poklical najbolj znanega ljubljanskega gostilničarja in najboljšo slovensko kuharico, se je na Gradu zvrstilo toliko let, turistov, prireditev in chefov, da je zdaj priložnost zagrabila še gastronomsko največja slovenska družina, ki se je proslavila z okušanjem Slovenije na gradovih in dvorih. Gostilna na gradu je še vedno in tudi pod Jezerški odkritje za obiskovalce Ljubljanskega gradu, Ljubljane in Slovenije od blizu in daleč, ker spoznajo, da slovenska kuhinja ni le na žlico in le potica, prestolnica pa ni le okrog Ljubljanice in le bela. Gostilna na Gradu je kulinarični sprehod z vzpenjačo po Sloveniji in svetovljanski izlet sodobne slovenske kulinarike po svetovnem spletu.

Ocena: 1 srček

Kunec in pečenica

Gostilna na gradu je bila pred desetimi leti ”zgrajena” za zadovoljstvo gostov, ne pa za odličnost jedi (in gostov). Njena zgodba je bila v tem, da je nasitila dobro voljo. In tako je še vedno, čeprav s čisto drugimi jedmi v drugačnih časih.

Vsak grad (Jezerški so tudi na Blejskem) zahteva svoje, Ljubljanski, ker je prestolniški, pa še posebej. Zato to ni navadna gostilna, pa čeprav je (tudi) za navadne ljudi, in zato je še vedno gostilna, pa čeprav je amuse bouche tako fin. Toda to je gostoljubje, pa čeprav se meri v hodih. Toda ti hodi so za velik, širen, bogat, raznolik izlet, pa čeprav je Slovenija tako majhna. Zato si tako zadovoljen, da si vesel, pravzaprav že kar srečen, ker vse to dobiš v gostilni!

Če je gostilni dovolj zadovoljstvo, pa grad zahteva odličnost. In ta je v vsaki jedi, ker so te jedi skrbno načrtovane (sestavine, njihova kakovost, kombinacije, zgodba, tradicija, sodobnost) in spretno izvedene (videz, okusi, nadokus). Resda to zaradi ekonomičnosti in racionalizacije ne pomeni le, da na Gradu okusiš vso Slovenijo, temveč tudi, da v eni gostilni okusiš vse Jezerškove … Toda zato je na enem jedilnem listu, ki sploh ni velik, dolg, obširen, toliko zanimivega, da so celo tri gostilne (trije obiski) premalo za potešitev radovednosti. Zato je ponudba lahko tako sezonska, da je tako sezonskih malo pri nas, in tako pestra, da ne vemo, če imajo še kje toliko živali na tako malo straneh, ob tem pa je dejansko poudarek na zelenjavi.

Rad Dobrojem priporoča

Raki in ohrovt

Gostilna na gradu je (leta 2010) začela tako, da je graščak podanikom ponudil domače jedi na svoj, torej, grajski način. In bila je takoj hit, ker ni bilo preveč za grajski plato, in ne premalo za grad. Nadaljevala je, da je delo učiteljev nadgradil učenec, in bilo je spet prav, ker ni bilo preveč za turiste in ne premalo za Ljubljančane. Od takrat so se časi spremenili in obzorje z gradu se je tako razširilo, da se zdaj z Jezerški, četudi je spodaj megla, vidi cela Slovenija. A še zmeraj je ravno prav! Za več se Slovenije namreč ne da okusiti z vzpenjačo, za manj pa je peš na grad predaleč.