Ekološka kmetija odprtih vrat Pr’ Končovc vabi pod Jošt na domače jedi, ki jim Aleš Kristan doda gostilniško kuharsko znanje

Ocenjujeva: Violeta & Uroš Mencinger

Ko sedeš Pr’ Končovc za mizo, ti gostoljubje zaželijo velik šopek rož z domačega dvorišča, vrč vode, ki je takoj na mizi, cvibl muster in svečani pogrinjek iz ponovno uporabljenega starega blaga, s kmečkim vzorcem, elegantnim otipom in brezhibno belino. Ta mlada natoči peneče, gospodar kuhinje in kmetije pa kos svežega kruha namaže z maslom sosednjega mlekarja, ki mu doda še zelišča z Jošta, ter obloži z domačo salamo, ki jo ‘utrga’ s stropa v kleti. Zato, kajne, ste prišli!

Pr’ Končovc, govedina, štruklji

Končovc ima stoletja v trdnih zidovih, kapitalce v rogovih in cvibel muster na krožnikih. To je kmetija odprtih vrat, zato je domačno in družabno. To je hribovita kmetija, zato živina ni privezana v hlevu in polja ne orjejo kombajni. Avtomobilisti se morajo znajti, pohodniki se znajo kar pri mizi preobleči, vsi, s cesarjem vred, pa gredo na dvorišče peš. To je gostoljubje domačije, kjer (se) dela in živi (že osmi rod Kristanovih).

Pr’ Končovc, nadevan piščanec

Ampak, da tukaj kuža tako mirno spi pred vrati, čeprav se okrog krušne peči tako glasno mlaska, so tudi konkretni razlogi. Zaradi ekološke govedine, okoliške divjačine, najboljših pridelkov od sosedov in izbranih od drugod se surove rezine Kristanovega karpača z bovškim sirom, namreč, tako sočno topijo v istrskem oljčnem olju, fazanovi pašteti se tako poda domača marelična marmelada, goveja juha ne diši po nedelji, temveč po mesnih štrukeljcih, jelen je s hruško v rdečem vinu, sočna fila domačega piščanca diši po pehtranu, ob špikani govedini v hrustljavem ovoju pa so tako dobri skutni štruklji, da si vsak, ki je sem gor prisopihal, naroči še sladke s tepko, vsi drugi pa ajdove z orehi.

Rad Dobrojem priporoča

Pr’ Končovc, štruklji s tepko

Če ne rezerviraš, boš v senci kozolca. Če si točen, te čaka svečano pogrnjena miza. Če zamudiš, se že mudi, zato hitro izberi, peneče ali mirno. Če se obiraš, ti hitro razložijo, kaj ti bo najbolj teknilo. Če bi še, ti prinesejo. Če ne moreš več, ti zavijejo. Če je družba velika, gredo plačniku v klet po klobaso. Če te še ne poznajo, se te bodo prihodnjič spomnili. Četudi zunaj dežuje, so znotraj vsi dobre volje, domači in njihovi gostje. Na stoletja stari domačiji, kamor so 650 metrov visoko mladi prisopihali, stari pa komaj parkirali, niso le sanje vsakega nedeljskega kosila, temveč na ekološki kmetiji odprtih vrat pod Joštom tudi dobrojedci od drugod ob ocvirkovi potici, žolci, mežerlih, okisanem ješprenju pozabijo dihati.