COB in Filip Matjaž: kuhanje onstran pravil in šablon ali igra brez meja, ki jedca uči, da je bistvo njegovega istrskega izleta v visoki svet kulinarike – okus

Ocenjujeva: Violeta & Uroš Mencinger

Se tudi vam zdi, da so fine restavracije (fine dining) velikokrat preveč fine? Kako naj uživaš, če se ob toliko metuljčkih, jedeh, informacijah, pravilih in skrivnostih ne moreš sprostiti?

COB, Jakobova školjka

Na vrtiljaku Matjaževe domišljije potujemo po Istri in se igramo s priborom v šatuljah. A to je hkrati vrhunska kulinarična izkušnja! Ker je v svoji škatli fine dininga ter znotraj njegovih pravil prevečkrat preresna, vzvišena in elitistična, je tukaj, ker je onstran, spet sproščena, prijetna, igriva.

COB, kokošji žgvacet

Ko z rečnim prodom na morski obali meriš, kako globok je vodnjak idej na plitvini, pa to ni zgolj iluzija. Ta je le pot, po Istri, njeni tradiciji, zgodovini, običajih, lepotah in bogastvu, ki pa ima za cilj resničnost. To bogastvo, ki je v istrski naravi in njenih darovih, COB in Matjaževi namreč jemljejo silna resno. In pri tem skozi igre brez meja jedca učijo, da je bistvo njegovega izleta v visoki svet kulinarike – okus.

COB, morska spaka in tartufi

Okus, ki je v škatli prevečkrat nekje visoko v ustvarjalnih in umetniških oblakih, da med modo, trendi, tehnikami in eksperimenti zaman iščeš preprostost in iskrenost nadokusa, onstran, v Cobu, kljub lebdenju in iluziji, ostaja trdno na tleh. Tako, da ga tudi ”otrok” okusi.

COB, razglednica iz Portoroža, malvazija in refošk

Ko COB na istrskem izletu brez meja in onstran škatle čara, nas s to predstavo opozarja, da prav to s hrano in ob njej počnemo, namreč, sami – namesto da bi se posvetili prvinskim in osnovnim okusom, jih raje umetničimo in ponarejamo! Zato moramo iti iz škatle, da vidimo vanjo! Kajti v njej (in v Istri) so le školjke, škampi, sipe, spake, oljke, mandlji, tartufi in rodovitna zemlja. Zakaj bi se slepili z vsem drugim, če pa imamo to pred nosom?!

Rad Dobrojem priporoča

COB, lov na škampe

Koliko škampov umre zaman, ne le v sezoni in na Obali, temveč povsod in vsak dan? Toda, kje ima še toliko iskrenega (nad)okusa, pa čeprav ga moraš doživljajsko sam ujeti, kot onstran v Cobu?! Kaj vse morajo pretrpeti pokrovače, da zoglenijo pod salamandri, utopljene v žarkem olju? Pa za spremembo okopajte v deviškosti tisto rebrasto kraljico školjk, ki jo ujamete na osamljeni ankaranski plaži! Ali pa namočite pričakovanje v sipin toč iz globin koprskega vodnjaka želja! Obložite opečenec starega kruha s še dosti starejšim sedlom istrskega goveda! Izgrebite iz rodovitne, večbarvne, istrske prsti črne dragulje in z njimi okrasite grdobine, spake in žabe, da se spremenijo v – doživetje. Ko COB tako onstran poustvari navaden kurji ajmoht, da v svoji resničnosti ostane pravi istrski žgvacet, je to za 4 srčke! A le, če se pri tem znate igrati.