Kam v dobro gostilno? Najin izbor za poletne dni: domače, tradicionalne, nostalgične gostilne in jedi, ko nočeš eksperimentirati, temveč se hočeš le dobro in znano najesti
Izbrala: Violeta & Uroš Mencinger
V drugem nadaljevanju poletnega izbora dobrih slovenskih gostiln izbiramo glede na udobje … To so tradicionalne gostilne, ki ponujajo tradicionalne okuse in jedi. Zato so to gostilne iz območje udobja. Zato to niso (le) gostilne, temveč so njihove in naše jedi. Vemo, kaj si želimo, ne vemo le, kje to dobimo. Zato se vedno vračamo na ista mesta, vedno naročamo iste jedi, vedno le ponavljamo. Ker ima vsak svoj spisek takšnih domačih, pristnih, čustvenih, nostalgičnih, tradicionalnih gostiln, si jih je potrebno le izmenjati. Tukaj je najin predlog kam, ko si ”le lačen”.
Drugi izbori:
Vrhunsko in ustvarjalno
Kmetije in domačije
Tradicija in sodobnost
Urbano in živahno
Meso in še kaj
Morje in reke
Vino in hrana
Doživetje in izlet
Vsaka gostilna nastopa samo v enem izboru. Čeprav so nekatere tako dobre, da sodijo med najboljše po različnih kriterijih.
Na stenah je razstava, na krožnikih je pozdrav, v zraku pa vonjave, za ene po telečjih, za druge po gosjih jetrih. Nostalgija!
Čeprav nima še niti 30, že ve, da prašiči nimajo le zadnjih tac, zato je potrebno njihovo meso uporabiti od rilca do repa ter po receptih mame in babice. Gostilna Čubr, Križ pri Komendi. Za šankom so pr’jat’li, ob krušni peči lačni in v kleti žejni. Prava domača, gorenjska, družinska gostilna!
To niso muzejske jedi, ki bi jih razpihovali s kovaškim mehom in jedli z lesenimi žlicami. To niso le jedi, temveč je tudi duša stare hiše, v kateri se niso obnovile le stene, temveč tudi življenje. Na obaro!
Tja se ne gre, ker ravno tam pelje cesta mimo in ni daleč od Bohinja. Tja se tudi ne gre le nekaj pojest. V Resje se gre, da vas chef Jože tako prijetno preseneti, kot vas je doslej po takšnih ovinkih le malo kdo!
Kunstelj je gostilna, na katero se lahko zaneseš. Če si sosed, izletnik, letoviščar ali le lačen. Ko se rodiš, poročiš ali le slaviš. Ker se generacije in gostje menjujejo, okusi pa ostajajo. Pod kostanji!
Že 300 let, a še vedno jo poznajo ”le” Italijani. Pa je do vsega tako blizu, do vaškega mesarja, ki pozna vse okoliške pujse in krave, do morja, ki diši čez hrib, do kraških posebnosti in lepot, ki so povsod naokrog.
Ko gospodar zajame sapo: ”Danes je mama še skuhala …,” tudi naključni gostje zaprejo jedilne liste, celo stalni pozorno prisluhnejo in lačni začnejo brusiti nože.
Pod tistim debelim kostanjem vedno rečem, da bom prihodnjič poskusil še kaj drugega, a mi nikoli ne uspe. Vsak Slovenec ima takšno svojo gostilno, v katero hodi redno, na kuro ali pšanca.
Pri Franclu stare jedi, navade in okuse ohranjajo s pravo mero kreativnosti in s pravim občutkom za lokalne in kvalitetne sestavine. Ta kuhinja je zato mlada in sveža, mladostna in sezonska, Franclova in preprosto dobra!
Stara gostilna z mladim kuharjem. Čeprav ga je največ naučila babica, ima najraje goste, ki hočejo novo in drugače. In ni v sorodu!
Kdor še ni jedel Šikerjeve kisle juhe, polnjenih telečjih prsi in šarlote, ta sploh še ni bil na Štajerskem. Najbrž najbolj znana tradicionalna gostilna na štajerskem koncu, tudi zdaj, ko se mimo vrat ne valijo več kolone težkih tovornjakov.
Gospodar Kunst iz Svetega Petra je tisti Srečko, ki je iz pozabe obudil kopune, ki tanjše kikirikajo, zato pa bolj sočno teknejo. Če imate radi, da se meso drži kosti, bo treba v Bistrico med Kozjanskim in Bizeljskim.
Kar ni domače, je sosedovo, kar ni iz hleva, je z vrta, kar ni drugače, pa je tako le za tiste, ki so spregledali poseben list, na katerem piše: ”Jedi iz belokranjskega jagenjčka.”
Tradicionalna, družinska in domača gostilna, ki pa zna kuhati tudi na sodoben način, postreči za velike družbe in ženinu olajšati izbiro prstanov.
Tags: dolinšek, francl, gostilna, gostilne, jakob franc, kapušin, kunstelj, mencinger, mohoreč, pen klub, pr' kovač, pri hribu, pri lipi, resje, šempeter, šiker, tradicija, tradicionalne gostilne