(P)ostani dobrojedec (8) – Od doma in brez stika preverjamo, ali ste okuženi z virusom dobrojedstva

Piše: Uroš Mencinger

 

Sanjal sem. A sanje so bile tako stvarne, da se prestrašeno tresem še zbujen. Sanjal sem, namreč, da so znova odprli gostilne. Veseli smo se zapodili vanje, vsak v svojo najljubšo, kjer smo se vedno počutili kot kralji, ker je tako domače in so vedno tako gostoljubni in prijazni. Končno je konec karantene in bo v gostilni spet veselo, spet bomo naročili, kar imamo tako radi, smo delali račune, a brez krčmarja. Vse to sem sanjal tako doživeto, da sem se prebudil ves moker. A ne od slin.

Ko sem, namreč, šel po dolgi karanteni končno spet v svojo gostilno, sem prišel le do njenih vrat. Nad njimi je bil nov napis, pred njimi pa dolga vrsta. ”Postavi se v vrsto, drži pravilen razmak, ne pogovarjaj se, mirno čakaj, da prideš na vrsto!” Iz zvočnika, ki je prej predvajal same domače, so se zdaj slišali vratarjevi strogi, čisto vojaški, ukazi. In zato smo ga poslušali, saj smo uvideli, da se ne šali.

Vrsta je bila dolga, ker je šlo počasi. Vratar je namreč vsakemu pred vstopom izmeril želodce in na njihovi osnovi odredil: ”Ti sem, ti tja!” Ene je poslal v klet brez oken, druge je razporejal po mizah. V klet so šli vsi, ki so imeli želodce preveč prazne, za mize le tisti, ki so bili poročeni, pa še mi smo morali prej plačati članarino. Nad vrati je namreč pisalo: ”Samo za člane!”

”Tistim v kleti ni več pomoči. Njih ne moremo več rešiti. Toda zato bomo rešili vas! On vas bo rešil!” Tako odrešujoče nas je znotraj pozdravil uradni gostitelj in pokazal na slike na steni. Z vseh nas je tako mrko gledal Njegov znani obraz, da smo govorcu vse verjeli. ”On je vaš odrešenik, ker vas je rešil prejšnjega gostilničarja! On je vaš rešitelj, ker brez njega boste umrli od lakote!”

Potem so nam rekli, da so se cene sicer povečale za 30 odstotkov, a da to ni podražitev, ker na koncu tudi ne bo računa. ”Ne boste več plačali, kar boste pojedli in popili,” nam je uradni gostitelj povedal tako svečano, da smo se skoraj razveselili. ”Nič vam ne bomo zaračunali, ker vam bomo vsak mesec kar odtegnili, kolikor bomo potrebovali,” je še pojasnil, da smo se skoraj onesvestili od sreče.

V roke nam niso dali jedilnih listov, temveč pismo, ki pa ni bilo pismo, so rekli, čeprav je bilo napisano, ker ga ni napisal On, čeprav nam On to sporoča. Ker nismo nič razumeli, so nam ustrežljivo prevedli. Nepismo je na dolgi način na kratko sporočilo, da so bili prejšnji krčmarji barabe, ki so nam samo drago zaračunali. Zdaj pa so prišli novi krmarji in bo vse drugače. Zdaj bodo oni, namreč, jedli namesto nas in nam tako rešili življenja.

In res! Sploh nismo bili več lačni! Ker tisto, kar so nam dali, ni bilo užitno! Odpustili so vse, ki so znali rezati, mešati, soliti in kuhati, ter zaposlili le zveste oboževalce Odrešenika, ki pa so bili zelo prepričljivi. Povedali so nam, da zdaj nič več ni kot prej, ker zdaj se tudi lakota meri drugače, zato je vse tisto, kar je bilo prej dobro, zdaj slabo, in obratno. ”Dobro je le tisto, kar On proglasi za dobro,” nam je povedal uradni gostitelj in pojasnil, če kdo še misli drugače, je to le zato, ker se še po tridesetih letih ni rešil starih okov.

In zato, ker nismo potrebovali več čutil, saj On, ki nam je s slik na steni ob vsakem hodu čivknil: ”Dobro je!”, čuti za nas, so nam na nosnice dali klupe za perilo, na oči plašnice za konje, čez usta, saj tudi njih nismo več potrebovali, ker govoriti nismo smeli, jesti pa nismo mogli, smo si lahko držali kar osuple roke.

A to še ni bilo vse. Da je bilo kulinarično doživetje res večje kot kadarkoli prej, so med mizami ves čas hodili Njegovi pomočniki v maskirnih oblačilih, da jih sploh nismo opazili, le čutili, ker so nas po prstih, če jih nismo imeli ves čas na hrbtu, in po glavi, če smo jo obračali levo in desno. Če so kakšnega takšnega nepridiprava slučajno spregledali, pa so jih njegovi sosedje hitro opozorili nanj, da so ga nemudoma kaznovali.

Ko smo na mize končno dobili tisto, kar sicer nismo naročili, bilo pa je neužitno, kar pa ni bilo pomembno, saj so nam oni rekli, da je dobro, se je s slik na steni oglasil Njegov državniški glas: ”Jaz se žrtvujem za vas!” Le to je rekel, pa je bilo dovolj, da smo se mu potem še dolgo v en glas zahvaljevali: ”Hvala ti, naš Rešitelj!”

Potem smo bili končno siti vsega tega. Zato smo lahko šli, ne da bi plačali. Saj, brez skrbi, nam bodo odtegnili, kolikor bodo potrebovali. So nam pa pri vratih dali novo nepismo, v katerem so nam povedali, da njihovi ukrepi za zajezitev naše lakote dokazano učinkujejo. Kajti Izbor okusov, ki nas je trideset let slepil, kaj in kje je dobro, nič ne ve, pa čeprav veliko zna, ker zdaj se za nas žrtvujejo oni, Izbranci, ki vse vedo, čeprav nič ne znajo. Zato nam sporočajo, da je to, kar smo pravkar jedli, najboljše na svetu, saj je bilo začinjeno z najbolj sladko madžarsko mleto papriko. ”Če kdo trdi drugače, bo pa drago plačal!”

Takrat pa nisem mogel več in sem se, ves prepoten od takšne groze in more, zbudil. Prestrašeno sem odprl časopis in v njem olajšano videl, da sem le sanjal, saj gostiln še niso (zares) odprli. Še bom lahko doma kuhal sam, tako kot vem in znam!

10 kuharskih veščin

Kaj se boste naučili? Deset osnovnih kuharskih spretnosti pravih chefov, ki jih morajo obvladati tudi domači chefi.

(P)ostani dobrojedec

Dovolj mi je čakanja. Dovolj mi je negotovosti in nejasnosti. Dovolj mi je le jesti iz dneva v dan. Postal bom dobrojedec, četudi (še) v karanteni!

Tags: , , , , , , , ,