Tudi solata je jed, zato zanjo nista dovolj le kis in olje
Brez solate v Sloveniji ni kosila! Kaj pa, če je le solata? Je potem to kosilo ali ni? Dilema, ki je vsak dan na jedilniku. Ko hujšamo, ko se nam mudi, ko ne vemo, kaj bi izbrali, solata pa je še najmanj boleča možnost, ko je hladilnik prazen, na sosedovem vrtu pa raste solata … Aktualna tema posebej zdaj, ko je vsak dan bolj vroče, ko se kosilo pomika v večerni termin, opoldne pa vseeno lakota ne prizanaša, in ko so na tržnicah končno ”zrasle” tudi solate z domačih njiv.
V tem času opoldan solata povsem zadošča za kosilo! A le, če jo ”skuhamo” … To pa pomeni, da ni dovolj le otrebiti glav in zmešati liste z oljem in kisom, temveč je potrebno tudi iz solate narediti – jed. Zato je tukaj deset takšnih predlogov.
Pečena hobotnica na omaki iz solate
Ni dober vsak teran, temveč le najboljši! Tudi hobotnica je najboljša lošinjska. In ne vsako korenje, temveč vijolično. Bi kdo še solato? Saj je že zraven – iz nje je omaka!
Hobotnico skuhate v teranu, na koncu jo le ”oživite” v vročem olju. Za kontrast smo dodali še sveže lisičke. Izberite le majhne, ker so najbolj čvrste, ker najbolj dišijo in ker ste se tudi s krompirjem in korenjem potrudili, da kocke niso večje od pol centimetra. Takšna jed je sveže-gotova v nekaj minutah. Gostje sploh ne bodo opazili, da vas ni, le rose jim pravočasno natočite.
Paradižnikova solata s fregolo
Fregola sarda, pri nas tudi fregula, čeprav skoraj neznana, testenine s Sardinije, drobne kroglice, narejene iz testa trde pšenice, nato pa popečene, tudi podimljene, kar jim daje specifičen okus in vonj, a vseeno še ostanejo testenine. Ne le za juho (zakuho), še bolj kot drugačna priloga, ali celo v solati, posebej, ko je paradižnik tako zrel in ga je toliko vrst. Posebnost v tem receptu: doma sušeni paradižniki, toda majhni!
Solata s posebno, beluši in kolerabo
Skušnjava, ji je priznal, je bila velika. Potreboval je le žemljo in le prerezati bi jo moral. Saj je posebna tako močno dišala, da se ji ni hotel predolgo upirati. Toda, ali mu bo potem priznala, da je on ”skuhal” večerjo?
Uprl se je, torej, skušnjavi in ugotovil, da je posebna zato, ker je klobasa v solati. Še posebej, ko ji v njej ni dolgčas. Zato so tukaj zraven beluši, ki so zadnji ostali v hladilniku, in koleraba, ki je prva zrasla na vrtu. Ko jih je združil z gorčico, ki je bila v zrnih, in z repičnim oljem, ki je bilo od dolenjskega Berceta, mu žemlje ni bilo potrebno niti prerezati.
Krompirjeva solata s šparglji in steak
Ko je dan predolg, večerja ne sme biti prekratka. Utrujenost ni opravičilo, da vsaj zvečer ne bi bilo časa za pomenek, kozarec vina in nekaj konkretnega dela za vilice in nož. Toda, ne sme biti pretežko. Ne v pripravi, ne v prebavi. Zato je pomembno, da razveseli, zadovolji in, saj zato smo se zbrali, še nasiti. Šola okusov se v glavnem izogiba mesu v obliki zrezkov in stejkov, toda včasih je potrebna izjema. In pri tem receptu lahko meso tudi izpustite. Naj pa bo namesto tega po krompirjevi solati s šparglji in avokadovo kremo za priboljšek še kos torte, po možnosti brez moke, četudi iz nakupa. Mi nekajkrat na leto podležemo na ta način čokoladni torti iz čajnice Čajek, ki je na Slovenski v Mariboru že desetletje vedno enako dobra.
Sladki krompir, avokado, bučno olje
Poleti pravimo, da ni boljšega kot le solata za kosilo, že jeseni, ko se dan skrajša, pa na to pozabimo. Škoda, saj je le sestavine potrebno zamenjati in ob večerji prižgati luč. Takšna solata, ki je še malo topla, polna barv in vitaminov, pestra s teksturami in oblikami, predvsem pa zelo sezonska, je idealna za jesenski Teden restavracij, ko zvečer ne bo preveč hodov, zato se je dobro opoldan z nečim podpreti. Pa še domišljiji je prosta pot – če kakšna sestavina (iz recepta) zmanjka, jo lahko nadomesti druga, da je le jesen zadovoljna.
Krompirjeva solata po indijsko
Dokaz, koliko ste zamudili, ker ste se doslej tako skromno in redko odločili za eksotične začimbe! Ob tej solati se vam kaj lahko zgodi, da boste klasično, z gorčico in juho, kar pozabili. Še posebej, če k njej ponudite podobno eksotično marinirane piščančje prsi, pečene na žaru, in dva ali tri požirke oranžnega vina (Keltis, chardonnay). Kompleksni okusi zahtevajo kompleksno vino.
Paradižnik, avokado in koriander
Čas je za žar. Toda, bodo spet čevapčiči? In enake priloge: kečap iz tube, gorčica iz kozarca in čebula iz Španije? Poskusite vsaj enkrat nekaj drugega!
Odlična priloga k piščancu na žaru, a le s pogojem: manjkati ne smeta hrustljava domača bageta in grški jogurt z meto in olivnim oljem.
V klasičnih solatnih kis-olje-izvedbah je rimljanka pusta in dolgočasna. Njena glavna lastnost, namreč, ni okus (kvečjemu se zazna njena grenkoba), temveč tekstura. To je solata, ki najlepše hrusta! Zato brez solatnega preliva, ki je neprimerno širši in globlji od zgolj kislosti, ne gre. Zato je Caesar solata še vedno ena od najbolj popularnih jedi, ki so se iz Amerike razširile po vsem svetu. In, ne, Cezarjeva solata ni nastala v Las Vegasu, v igralnici Caesar’s Palace, temveč je zanjo ”kriv” Italijan Cesare Cardini, ki je čez lužo postal Caesar. V času prohibicije v ZDA se je znašel tako, da je odprl gostilno na mehiški strani, v Tijuani. In tam je leta 1924 prvič gostom pri mizi zmešal svojo solato.
To sicer ni edina legenda o Cezarjevi solati, a je od vseh najbolj verjetna. Ne nazadnje jo je pri Cesaru poskusila tudi Julia Child.
Caesar Salad ima nekaj značilnosti. Solata je rimljanka in ni narezana, temveč le ločena na posamezne liste. Solata se pripravlja pri mizi, kar pomeni, da se majonezni preliv iz rumenjakov (jajce je kuhano le 1 minuto), limonovega soka, česna in parmezana (sardelni fileji so prišli v preliv pozneje) zmeša pred gostom. Obvezni so tudi opečeni kosi bagete (krutoni).
Zdaj pa to preselimo iz gostilne na domači vrt. Majonezo zmešamo sami, tako kot smo se naučili v Šoli okusov, s pomočjo električnega mešalca (sekljalca), z utorom za dolivanje olja. Mi uporabljamo Kenwood CH250, ki ga lahko kupite tukaj. Na plinskem žaru s pokrovom opečemo rezine bagete, stopimo sir in popečemo solato. Pri mizi čez solato prelijemo majonezno Cezarjevo omako. Tokrat smo jo naredili brez sardelnih filejev, prihodnjič pa, kdo ve.
Solatna juha, skuta, hrustljavi kruhki
Solata za kosilo, ko se vreme končno spravlja k poletju, je najboljša izbira, saj so večeri že dolgi in je boljše dočakati mrak z večerjo kot pa s televizijo. A kako zdržati tako dolgo, če solatna skleda ni pestra, pisana, raznovrstna? Če je v shrambi le zelena štruca, v hladilniku pa le še skuta? Zelena solata s skuto ne bi bila dobra izbira, pa četudi bi rimljanki pustili cele in hrustljave liste ter ji dodali še njej tako ljubi česen. ”Igralniška” solata (Caesar salad) bo zato počakala na drugo priložnost, namesto tega pa bo juha dokazala dvoje: da se jo da narediti tudi iz solate in da tudi poleti prija vroča!
Morski list z maslom in toplo solato
Tukaj morskega lista nismo utopili v maslu, tukaj pa ga bomo! Takrat ne čisto po mlinaričino, tokrat pa klasični sole meuniere. Prvič le kapre, drugič pa kapre z limono in rjavim maslom. Čar kuhanja je ravno v tem – da ni nikoli enako, je pa vedno enako dobro … Velja še posebej za prilogo. Za krompir v oblicah se tako ve, da ima najraje maslo, za solato pa, da nima rada ribe. Zato pa smo jo skuhali! In zato zraven nismo ponudili ”maslenega” chardonnaya, temveč elegantno, čeprav nefiltrirano, rebulo, selekcijo Marjana Simčiča, 2011.
